Letos pri popisu naših nedeljskih doživetij nismo bili preveč pridni, kar pa še ne pomeni, da med poletjem nismo nič brcali: posamično ali skupinsko smo obdelali vse bližnje razgledne točke, dva tedna pred Rekreaturom pa iz Kranja odkolovratili še na tridnevno pohajkovanje po Beli krajini – da smo pred velikim vrhuncem, Rekreaturom, poleg mišic utrdili še naše zadnjice. Četrtek, 27. avgust, se je pritihotapil iznenada – še preden smo dokončno uspeli celotno sestaviti obe odpravi – malce pred začetkom nam je namreč zaradi študijskih obveznosti odpovedala KŠK bejba, Manca, kolesarsko dopustovanje pa so ubranili KŠK fantu, Petru, ki se je sicer potem med Rekreaturove kolesarje prerinil v soboto in nedeljo. Ker smo bili ravno dobre volje, smo ga posodili ekipi Radia Kranj, ki je bila žrtev hudih kadrovskih težav.

Krasna si bistra hči planin, brhka v prirodni si lepoti …

Vsak Rekreatur je posebno doživetje.

Letošnji nam bo ostal v spominu zaradi cukrčkov: že na prologu v Bohinjski Bistrici so nas presenetili s kontrolno točko v Bohinjskem jezeru, do katere smo se kolesarji morali prebiti bosonogi (ali pa s kolesi na ramenih, kot so storili Naceti), že naslednji dan pa so za popestritev (in olajšanje poti) organizatorji poskrbeli z avtovlakom, ki nas je iz Bohinjske Bistrice (ob sicer nenormalno zgodnji uri, sploh za tiste, ki nas je prolog premalo utrudil in smo Facebook party potegnili predolgo v noč) popeljal v Podbrdo.

Odtod nas je po uradnem štartu prve etape pot vodila po čudovitem smaragdnem soškem področju. Če se nam je do prve kontrolne točke v Kobaridu zdelo, kot da smo le dvakrat obrnili pedala, nam je kmalu postalo vroče – začeli smo se vzpenjati proti gorskemu cilju, Koradi, sicer najvišjemu delu južnega dela Kolovrata, grebena zahodno od Soče. Vse bolj težko smo vrteli pedala, vse bolj se je dvigovalo živo srebro. 36 stopinj je žgalo kolesarje na poti čez Kambreško in Lig, zadnjo polovico poti do Korade pa smo na srečo lahko prevozili v prijetni senci dreves – zadnji klanci so pravzaprav mala malica proti tistemu, v kar smo se zaleteli na začetku.

Po vročinski preizkušnji je sledil veličasten spust do kontrolne točke, ki smo jo nestrpno pričakovali že vse od začetka, v Dobrovo, gospodarsko središče Goriških brd. Po izdatnem okrepčilu v Dobrovem smo skozi Medano, rojstni kraj Alojza Gradnika in vasico, ki je ravno med našim preletom gostila tradicionalne Dneve poezije in vina, krenili proti Solkanu. Da ne bi bili prehitri, nas je ustavil dvokilometrski klanec v (Gornje ali Dolnje?) Cerovo, ki se v hudi vročini zdi še precej daljši. In precej bolj strm. Pred ciljem nas je ustavil še Sabotinski klanec, ki predstavlja začetek Osimske ceste proti Novi Gorici, je bil pa zato zadnji spust do Solkanskega mostu zato toliko slajši. Ob cilju v Novi Gorici so nam povedali dvoje: da je bil to najbolj vroč dan v zgodovini Rekreatura in da so KŠK bejbe etapno na 2. mestu, z le minuto razliko do povprečnega časa. Pa smo imeli spet nov razlog za ponočevanje.

Ej Tine, a greva u grapo? Ne, k gre dž.

Sobotno jutro je bilo deževno. Dežja smo na Rekreaturu že navajeni in nas sploh ne gane preveč. Smejimo se mu v brk in če smo dovolj vztrajni, mu brke odpihne. Nato posije sonce. Prvi del poti skozi Šempeter, Kostanjevico na Krasu, Komen, do kontrolne točke v kraški Pliskovici smo tako preživeli na suhem. Vas Pliskovica je dobila ime po drobni ptičici, pliski, beli pastirici, ki v vasi in okoli nje najde primerno okolje za preživetje, so pa pliska včasih pastirji imenovali enako živahne ovce in koze. Podobno živahno so se na kontrolni točki sproščale nekatere ekipe (klik).

Če se nam je med potjo že tožilo po vinu iz Goriških brd, so nas tule spet razveselili, tokrat s kraškim teranom. Prijetno napojeni smo odpeketali naprej, do Sežane, ko so se nad Nanosom že gostili temni oblaki. Pred drugo kontrolno točko v perutninarski Pivki nas je čakal še 7-kilometrski vzpon pod Vremščico, kjer nas je zahrbtno ulovila nevihta. Debele kaplje so udarjale po nogah, pa se nismo dali. Neslo nas je navzdol in naprej proti Pivki. Premočeni do zadnjega kotička smo kratkotrajno okupirali Park vojaške zgodovine, osvežili našo strategijo in hitrih nog krenili proti cilju v Postojni. Po prihodu v cilj smo, preden bi nas uspela ujeti noč, še pred razglasitvijo rezultatov odbrzeli  do prenočišča v Hudičevcu, ki je od same Postojnske jame oddaljen še 12 km. 108 km in 1440 višinskih metrov nam je bilo pač premalo …

… domov!

Zadnji dan se je začel sila razburljivo: bejbe nismo vedele, ali bomo zaradi jutranje ležernosti, preveč kilometrov in vetra sploh pravočasno prispele na štart. Anton, Rekreaturov zavetnik, se nas je usmilil in se je k sreči vse dobro izteklo – 5 minut pred štartom smo bile v polni postavi in opremi že na štartni poziciji. Že kmalu po štartu smo začele izgubljati orientacijo; sledile smo namreč »Če na Rekreaturu ne veš kam, zavij v klanec …«, ampak na naše veselje je pot zavila naravnost. Vsaj tokrat. Zadnja etapa sicer ni prav nič skoparila s klanci, vanje smo grizli vse do Lučin, potem pa – ko smo bili končno spet skoraj na domačem terenu – je šlo itak vse samo še »na dol«. Ko enkrat prikolesariš v Škofjo Loko, se zdi, da si skoraj že na cilju. Pa čeprav moraš še »okol rit v varžet«, da prideš na pravi cilj v Kranju. Iz Škofje Loke smo namreč zavili proti Medvodam, nato pa skozi Mavčiče, Orehek in še zadnji vzpon po Jelenovem klancu, ki je predstavljal češnjo na vrhu letošnje Rekreaturove smetane klancev. Gora navijačev nas je čakala v mestu in končno … na cilju! Vsakič znova zmagoslavje ob prečkanju ciljne črte premaga trdoto stegenskih mišic, razbolelo zadnjico in utrujeno telo. Če smo iskreni, se KŠK-jevci bolj kot končnih rezultatov veselimo kopanja v vodnjaku, kamor smo letos zvlekli še Andreja, očeta Rekreatura (glej video).

Čeprav na Rekreaturu v resnici več veljajo razgledi in uživanje kot pa številke, vseeno ne bi radi izpustili priložnosti in se považnali, da smo napravili 360 km (+ še kakšnega do prenočišč), prisopihali čez 4269 višinskih metrov in na kolesu preživeli skoraj en dan: KŠK bejbe smo Rekreatur prevozile v 22 urah 41 minutah 52 sekundah, KŠK fantje pa v 21 urah 39 minutah in 15 sekundah – skupno smo torej pristale na 7. mestu (10 min prehitre), fantje pa na 27. mestu (1 h 13 min prehitri).

O štirih dneh bi lahko napisali knjigo, pa smo preveč sebični in bomo nekaj nepozabnih utrinkov in sočnih podrobnosti raje zadržali zase. Če boste pridni, jih morda kdaj izdamo.

Še fotke: 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan.

Upam, da še niste pozabili na nas. Še vedno brcamo, včasih tudi pedala. Letošnja kolesarska sezona se je pričela nekoliko kasneje, vendar zato toliko številčneje: na prvem uradnem kolesarskem izletu 3. sezone kolesarske sekcije KŠK se nas je nabralo kar 21! Kljub radosti ob tako pisani množici novoprišlekov smo ugotovili, da morda v prihodnje ne bi bilo slabo organizirati kar mobilne zapore.

Naš otvoritveni izlet se je tako vil skozi Cerklje, Komendo, do Zbilj na že obvezni radler in potem proti Kranju, specialna enota kolesarske sekcije (to so tisti s tahitrimi kolesi) pa je napravila še nekaj kilometrov več. Foto material najdete tule, sočne podrobnosti pa izbrskajte med komentarji na Facebooku. Jap, tudi tam smo! KLIK

To nedeljo gonimo (če bo vreme milostno) proti Katarini nad Ljubljano, ki se v resnici že petdeset let imenuje Topol pri Medvodah. Več o trasi pa naslednjič.

Rekreatur je v tem letu postal naš najpomembnejši dogodek v kolesarski karieri – to vam bodo zagotovo potrdili naši prijatelji in znanci, ki so bili celo leto primorani poslušati naše zgodbe in peripetije s prvega ekipnega kolesarjenja po Sloveniji. Veliko o tem, kako fino smo se imeli lansko leto, pove že dejstvo, da smo si »sedeže« za letošnjo maratonsko preizkušnjo zagotovili že nekaj minut po odprtju prijav.

Kot obljubljeno, smo razširili ekipi KŠK bejb in KŠK fantov na 8 članov – zahtevno avdicijo so preživeli Ranka, Manca, Mateja, Dane, Miha, Samotu pa smo malce pogledali skozi prste, ker si je precej izkušenj z Rekreaturom nabral že lansko leto kot spremljevalec.

Začetno vznemirjenje je bilo čutiti že na vlaku za Črnomelj, kjer smo z megafonom (ki je čisto mimogrede enostavno a-must-have na Rekreaturu) zabavali ostale potnike, to pa se je nato stopnjevalo vse do Kanižarice, kjer je bil tudi uradni štart 3. Rekreatura. Pred restavracijo Štajdohar se je trla mavrica kolesarskih dresev, spremljevalnih vozil in oranžnih baretk: sami znani obrazi, stiski rok in kramljanje. Že v tem se kaže, da Rekreatur ni zgolj kolesarjenje, ampak predvsem druženje na kolesu.

Lepo četrtkovo popoldne je bilo namenjenu prologu po okolici Črnomlja. Enourna pokušina trase na kolesu se je zaključila z okušanjem vin, uradno zaprisego, nastopom belokranjske folklore in premiero nove uradne himne Rekreatura. Neformalno druženje se je nato izpred restavracije preselilo v dijaški dom, kjer smo ob dveh ponoči z motoristi vadili rock’n'roll obrate, Mojci čestitali za 19. rojstni dan in se (še) neutrudljivih lic na ves glas smejali.

Malce manj neutrudni smo bili čez 6 ur na štartu v Kanižarici, kjer se je tokrat začelo zares. Prva etapa je bila dolga 124 kilometrov, skupno pa je imela 1652 m vzponov, iz Črnomlja je vodila skozi Semič, Novo mesto, Šentjernej, Rako, Krško, Senovo, Podsredo do Podčetrtka. Spomnim se, da je zjutraj Manca, še pred našim štartom, dejala, da ima slab občutek, da se bo danes nekaj zgodilo. Njen šesti čut se je izkazal za resničnega že po nekaj dvajsetih kilometrov, ko smo bile neposredne priče prometni nesreči. Dekle v rdečem cliotu je ob prehitevanju naše karavane prepozno ugledala zavirajoči avto pred seboj, zato je z vso silo treščila vanj, avto pa je nato obrnilo pravokotno na cesto in se ustavilo dva metra pred vodjo naše ekipe, Nežo. K sreči je bila poškodovana samo pločevina, se pa človeku ob tem nehote v mislih vedno pojavijo črni scenariji, kaj vse bi se še lahko zgodilo.

Pretresene smo vrtele pedala do kontrolne točke v Šentjerneju, kjer smo se doživetega razbremenile s slikanjem ob šentjernejskem petelinu. Fantje so nas že prvi dan preimenovali v kure, zato se je spodobilo slikati zraven vrhovne vodje.

Kolesarska trasa je bila speljana po poteh Kozjanskega regijskega parka: skozi Krško, Senovo in Koprivnico smo se spustili proti Podsredi, kjer nas je že drugič tisti dan stisnilo. »Počasi, počasi,« se je slišalo, nakar je po rokah, ki so pritiskale na zavore, zagomazelo. Na razbeljenem asfaltu je ležalo telo Vike, kolesarke Calvic, ki je v spustu padla. »Pa ne spet Calvice …«

Prejšnja razposajenost s kontrolnih točk se je nekoliko polegla, na obrazih ekip se je zarisala zaskrbljenost. Zaradi čakanja na rešilec je žirija odločila, da se bo čas meril samo do druge kontrolne točke, pot pa po nekoliko spremenjeni trasi vseeno počasi in varno vodila do cilja.

Ko smo že mislili, da smo danes doživeli vse, nas na cilju v Aqualuni pri mljaskanju enolončnice vrže s stola novica, da nimamo prenočišča. Po lobiranju Špele in Anje smo si postelje nato zagotovili v Rogaški Slatini, ki je zaradi oddaljenosti zahtevala nekaj logističnih težav (situacija: en kombi, 18 ljudi in preveč prtljage).  Noč je bila prekratka, da bi stkali strategijo za osvojitev povprečja – po prologu in končani prvi etapi se je namreč izkazalo, da smo oboji prehitri od povprečja; zanimivo, situacija pri dekletih je bila lansko leto ravno obratna.

Najmanj obetavna je bila vremenska napoved za sobotno drugo etapo. Pričeli smo jo v Podčetrtku, nadaljevali skozi Gorico, Sevnico, Radeče, Hrastnik, gorski cilj je bil na Podmeji, končala pa se je v Žalcu. Njena dolžina je bila 115 kilometrov, skupnih vzponov je bilo 1485 m.

Tisti dan jo je skupil Miha, ko se je zaradi tovornjaka stresel na makadamu. Še dobro, da je spremljevalna ekipa že tako rutinirana, da takoj zna oskrbeti bojne rane. (In še dobro, da je ženska ekipa tako vešča v gospodinjskih opravilih, da zna krpati tudi drese.)

Če smo na sevniškem gradu še optimistično upali na ugodne vremenske razmere do cilja, so se naša upanja začela razblinjati v vzponu na Podmejo. Nevihta je bila neizogibna. Luč na nebu je postajala vedno bolj motna, vse je postalo prepredeno s temnomodro, skorajda črnimi, oblaki, zadihane kolesarje pa je nazaj v dolino potiskal mrzel veter s pršičem. Temačna scenografija se je razbesnela samo nekaj minutk po tem, ko je skoraj vsa ženska ekipa prispela na 724 metrov visok cilj. Močan dež je do obisti namočil Elo in Jasno, pa tudi vse KŠK-jeve fante, ki so se takrat zaradi taktike »levo levo« šele vzpenjali. Nato je udarila še toča.

Tisti, ki smo bili na varnem, toplem in suhem v gostilni, smo od časa do časa samo nemo odstirali zavese in iskali znane obraze prispelih kolesarjev. Takrat nisi bil več pomemben, čigav si – vsi smo pomagali drug drugemu, s suhimi oblačili, brisačami, tudi z janževci, če je bilo treba.

Ko je bila cela Rekreaturova posadka zbrana na Podmeji, so povedali, da je etapa prekinjena in da je gorski cilj tudi uradni cilj druge etape. V Žalec se zaradi dežja, ki še vedno ni ponehal, in spolzkega cestišča ni bilo varno spuščati s kolesom. S skupnimi močmi – vseh 24 ekip je takrat zares postala ena sama – smo se nato zvozili v dolino; najprej kolesarji, nato pa tudi kolesa.

Rezultati tisti dan zares niso bili več tako pomembni, pa vendarle: fantje so imeli srečo v nesreči: ravno zaradi vedritve so samo za nekaj sekund zgrešili povprečje, dekleta pa smo bila tako ali tako neulovljiva, že s kakšno uro prednosti pred povprečjem.

Vreme se čez noč ni kaj bistveno spremenilo: v nedeljo zjutraj nas je zmrazilo oblačno nebo in dež, zaradi česar je bil štart prestavljen za pol ure. Zadnja etapa je bila še najbolj prizanesljiva s klanci, imeli smo »le« 1128 m vzponov, prevozili smo 112 kilometrov. Iz Žalca je trasa vodila skozi Polzelo, Vransko, Trojane, do Moravč, Radomelj, Komende, skozi Preddvor do cilja v Kranju.

Že tradicionalno smo imele največ težav z navigacijo ravno pri tretji etapi. Nekajkrat smo zašle, zgrešile odcep, a se po preučitvi karte ali srečanju z ostalimi ekipami nato spet kmalu našle.

Veste, zakaj je tretja etapa vedno najslajša? Ker se pelješ domov. Priznam, da se tudi bolečine zmanjšajo: zadnjica te ne boli več tako zelo, noge pa postajajo vedno bolj peresno lahke.

Ko se pelješ skozi Cerklje, Preddvor, Primskovo, si že zmagal. S fanti smo se združili na Primskovem, nato pa skupaj zmagoslavno zapeljali v cilj, pot s teles pa sprali na tradicionalni skupni prhi v vodnjaku.

Po 360 kilometrih v nogah poražencev ni.

Ker so fantje čakali na svoje »kure«, so bili prepočasni, in tako končali na 12. mestu, KŠK bejbe pa smo bile veliko prehitre in zato končale na 19. mestu. Pa vendarle je bolj kot umestitev na Glavnem trgu v Kranju odmevala nagrada za najbolj simpatično ekipo – ja, najbolj simpatične kolesarke smo bile ravno me. Opazke so takrat stran vrgli celo fantje in se nam javno poklonili.

Kljub temu, da je na Rekreaturu bolj kot tekmovalnost pomembno druženje in zabava, se človeška nrav ne more upreti prenaglemu sklepanju in omalovaževanju. Klancev je bilo letos res več kot lani, pa vendarle to ni bil tako pretiran zalogaj, da ga KŠK fantje in KŠK bejbe ne bi zmogli. Na tretji etapi smo pri Moravčah zaradi slabih označb KŠK bejbe zgrešile pravo pot in morda zato imele kak višinski meter manj, a vseeno smo traso prevozile pošteno in popolnoma z lastnimi močmi. Da bi goljufali, niti nismo imeli možnosti: naš kombi je imel 9 sedežev, na katerih je bilo komaj dovolj prostora za prtljago 18 ljudi, kaj šele, da bi kam lahko spravili kolesa.

Tudi letošnji Rekreatur je bila nepozabna, zanimiva, a težka preizkušnja. Kljub grenkemu priokusu, ki so ga pustile govorice po Rekreaturu, srčno upamo, da se srečamo tudi naslednje leto!

Fotke: prolog, 1. etapa, 2. etapa, 3. etapa.

Lansko leto smo na nedeljskih izletih še obletavali Zbilje, letos pa smo pogumno naskočili kar najvišje – včeraj je  (v rekordni udeležbi) padel Vršič!

Popoldanski izlet – iz Mojstrane smo namreč štartali okoli 16:30 – je bil precej manj nedeljski kot poprejšnji: iz Mojstrane smo se po urejeni kolesarski stezi do Kranjske Gore ravno prav ogreli, da smo bili pripravljeni na 10-kilometrski vzpon na 1611 metrov visok cilj.

Premosorazmerno z višanjem številk označenih serpentin (24 jih je) so pekle noge in tekel znoj, premo razmerje pa se zaradi temperatur na vrhu kmalu začne prevešati v obratno, saj ob mirovanju postane preklemansko mraz. (Še dobro, da se znamo s čim ogreti.)

Gorski preval Vršič je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah ter naravna povezava med savsko in soško dolino. Če se ne utapljate v lastnem znoju ali neuspešno skušate uloviti svojo lastno sapo, si ob ležernem pedaliranju na Vršič lahko pogledate tudi Rusko kapelico, skalni obraz Ajdovske deklice in naravno okno v steni Prisanka.

900-metrski vzpon na Vršič je bil tudi prva (!) preizkušnja za očitno skriti talent iz spremljevalne ekipe, Samota. Sumimo, da je kilometre skrivoma nabiral že lansko leto. Upajmo, da nam ne uide še Špela!

In še izjava dneva, podal jo je Peter: »Mene je pa najbolj ubila 17. serpentina. Ker sem ves čas mislil, da jih je 16!«

Fotke: klik

Tretji dan je bil najzahtevnejša preizkušnja za celotno kolesarsko sekcijo – mogočno Pavličevo sedlo nas je namreč strašilo že najmanj dva dni.

Srečno!

Po obilnem zajtrku smo pospravili naše kamrice, vso prtljago na varno spravili v Samotov spremljevalni kabrio-kombi in zajahali naše bicikle. Iz Robanovega kota do Solčave smo ravno ogreli naše nožice, ko se je pričel vzpon. Kolesarjenje na vrh dodatno bodrijo table z oznakami za 10% klanec, tudi vzpon sam pa je bil adrenalinski, ker so mimo nas z druge strani drveli udeleženci 2. rekreativnega kolesarskega Maratona Alpe SCOTT. Iz 658 metrov n. v. (Solčava) smo – če nas ni že kak kolesar z druge strani po nesreči vzel s sabo – končno prisopihali na 1338 metrov visok prelaz Pavličevo sedlo in tam zmagoslavno vdihnili avstrijski zrak.

»Najzahtevnejše je za nami,« smo si mislili in za nekaj časa odvrgli naša prevozna sredstva ter se prelevili v glasne navijače za udeležence maratona. Ko smo mislili, da je vsega hudega konec in da se bomo spuščali samo še »na dol« v Avstrijo, nas je iznenada presenetil še en kratek vzpon, nato pa šele zares sledil strm spust navzdol. V križišču smo se usmerili levo proti Jezerskemu vrhu, ki je visok 1218 metrov, kar pomeni, da smo se spet začeli dvigati, vendar gre za veliko lažji vzpon, kot je bil že premagani vzpon na Pavliča. Naj ne bo odveč opozorilo, da so tule kolesarji bolj kot od avtomobilov ogroženi od motoristov.

“Domače” Jezersko

Jezerski vrh je bil drugi in hkrati zadnji klanec tistega dne, tako da smo se z veseljem spustili do 7 kilometrov oddaljenega Zgornjega Jezerskega. Na Jezerskem smo bili sedaj že tolikokrat, da smo se počutili že skoraj »doma«, čeprav je bilo do doma v resnici še 35 km. Po izdatnem okrepčilu z rundo (ali tremi) radlerjev in kosilu smo se spet spustili v Preddvor, mimo kruhkerije v Hotemažah na Visoko in odtod po ustaljenih poteh domov. In našega tridnevnega popotovanja je bilo konec, kot bi mignil …

Mimogrede, že v prvem zapisu smo omenjali Slovenijo, mojo deželo. Zakaj? Ker je bil te legendarne reklame posnet prav prav v Logarski dolini: Slovenija, moja dežela.

Zaradi stavke tekstopiske (ne samo v Holivudu, to se dogaja tudi pri nas!) drugi del objavljamo z nekaj zamude …

Pod Rinko po drinko!

Sobotno bicikliranje smo pričeli precej pozno: ob 9.30, pa še takrat smo se tlačili v rokavčke in vetrovke, saj tu sonce vstaja kasneje in je zato v sredini dopoldneva še kar precej sveže. Do krajinskega parka Logarska dolina je 7 kilometrov, za vstop pa morate – če ste motorizirani – plačati pristojbino.

Ob prihodu v dolino nas je na levi pozdravila Logarjeva lipa, ena izmed najdebelejših pri nas, malce naprej na desni pa škotsko višavsko govedo. Pod 90-metrskim slapom Rinka smo srečali karavano celjske (?) mladeži, ki je pod Rinko dejansko prišla po drinko.

Po ogledu romantičnega Orlovega gnezda na pečini smo se v dopoldanskem hladu spustili do spomenika angloameriški vojaški misiji, ob katerem je naš Lord of the dance (=Andraž) prav vešče poziral. (Poziral nam je tudi že malce prej, še pod Rinko, in sicer v kolekciji kolesarskih trendov za prihajajočo jesen/zimo. Foto material desno!)

Malce stran od spomenika, tik nad hotelom Plesnik in vilo Palenk, je manj obljuden slap, a zato nič lepši. Slap Palenk pada preko razbite pečine z višinsko razliko 78 m, v zimskem času pa predstavlja atraktivno plezališče za ljubitelje plezanja v ledenih slapovih.

Lakota je najboljši kuhar!

Odtod smo se po isti poti odpravili nazaj, proti izhodišču Logarske doline, in na koncu zavili levo na makadam. Pot se rahlo vzpenja vse do odcepa za Matkov škaf, nato pa se makadam začne dvigovati v dolg in vztrajen klanec, ki ga je kljub slabi utrjenosti suvereno prevozil celo naš specialkar Andraž. Res da mu je uspelo brez poškodb in počene gume, vendar opozarjamo: tega ne počnite doma! Pri kmetiji Perk (1230 m n.v.) se klanec konča, nakar je na naše neizmerno veselje sledil kratek spust do glavne ceste, ki vodi čez Pavličevo sedlo. Spustili smo se še malo niže, do Majerholda, kjer so nam postregli krasen ričet (in joto in govejo juho; ob tem se pridružujem mnenju tamkajšnjega gostilničarja, da je lakota najboljši kuhar), po popoldanskem uživanju v julijskem soncu pa nato naše bicikliranje nadaljevali vzdolž južnih pobočij Olševe.

Od Majerholda smo se spustili še malo nižje in na odcepu za panoramsko cesto zavili levo. Tu se je šele pričela prava uživancija; panoramska pot postreže z nekaj najlepšimi razgledi, ki jih lahko zaznajo naši čuti: najprej se odpre razgled v celoten Matkov kot (v V-obliki), nekaj metrov naprej pa lahko pokukaš na drugo stran grebena, Logarsko dolino v U-obliki.

Malce naprej je pod cesto izvir kisle vode, ki priteka iz prelomnice med Savinjskimi Alpami in Karavankami. Zaradi vzdrževalnih del ob našem obisku žal ni bila pitna. Podolševa, po kateri smo se vozili, je eno izmed najvišje ležečih naselij v naši mali deželici. Tu se potem položen teren kmalu spremeni v dolg in adrenalinski spust (z možnostjo prečkanja krav), ki se naposled konča v Solčavi. Kamne je zamenjal asfalt, po katerem smo jo jadrno ucvrli proti naši rezidenci v Robanovem kotu. Kilometrov je bilo tokrat malce manj (ok. 55 km), precej več višinskih metrov, še največ pa užitkov ob prostranih razgledih na tamkajšnje lepote.

Se nadaljuje …

Kljub temu da malce zanemarjamo novinarsko pero, to ne velja tudi za naše bicikle. Prav veselo se potepamo po cestnih stezicah in trdoglavo rinemo čez sedla. Prvi vikend v juliju smo izkoristili za tridnevni oddih v Logarski dolini.

Slovenija, moja dežela

Ob 7h zjutraj smo odrinili iz Kranja in se čez cerkljanski teren do Kamnika dodobra predramili. Ravno prav – čakal nas je namreč vzpon na Črnivec, čezenj je nekoč potekala deželna meja med Kranjsko in Štajersko, danes pa prelaz na 902 metrih nadmorske višine predstavlja naravno mejo med Gorenjsko in Štajersko. Navdušeni nad lepim vzponom ob prijetnih 24 stopinjah smo se na vrhu zahakljali na okrepčilu, nato pa se spustili v Gornji Grad in ob dražestnih lepotah savinjske regije (beri: ob hmelju), ki so nam sicer še bolj všeč v predelani obliki (beri: v obliki radlerja/piva), prikolesarili do Radmirja in nato še do Luč. Odtod je samo še kakih 5 kilometrov do bisera med slovenskimi alpskimi dolinami, Robanovega kota, kjer smo po približno 84 kilometrih ob sladkem okrepčilu (beri: borovničkah) tudi zaključili prvo etapo.

Pokrajina je posejana z bogato naravno in kulturno dediščino. Na jugozahodnem pobočju Raduhe je za obiskovalce urejena Snežna jama, ob cesti med Lučami in Solčavo je 40 metrov visok skalnat steber Igla, pod katerim se nahaja presihajoči studenec, Robanov kot pa je ledeniška dolina in zavarovan krajinski park. Ker je za razliko od sosednje Logarske doline manj obljuden, je tudi cenovno prijaznejši in odlično izhodišče za nadaljnje kolesarske ali pohodniške izlete.

Žejni in sestradani smo oželi in izropali zaloge lokalnega gostišča Rogovilc, popoldne pa namenili raztegovanju krakov pred apartmaji naše kmečke haciende. O solčavski neokrnjenosti pričajo tudi znaki civilizacije: na bencinski črpalki še vedno stoji legendarni oglat znak za Petrol, o založenosti Mercatorjevih trgovin pa veliko pove dejstvo, da smo čisto nekje na vrhu police osamljenosti rešili zaprašeno tekilo. Prebivalci se tu očitno oplajajo zgolj z naravnimi lepotami.

Po hidrometeorološki žurki (analiza radarske slike padavin zna biti prav zabavna!) smo tematsko zabavanje zaključili že ob 21:50. Vsaj večina. Nekateri so se odločili še za eksperimentiranje z vezalkami in skrivalnice s kolesi. Po hihitajočih komentarjih dveh naključnih udeležencev tudi to zna biti zelo zabavno.

Se nadaljuje …

Relacija: KR - Medvode - Katarina - Ljubljana - KR

Kdaj: nedelja, 22.6.2008, ob 10h, na križišču pri Qlandiji

Predvidena dolžina: 57km

Podrobne informacije o trasi najdete tukaj: klik

V primeru slabega vremena izlet odpade!

View Larger Map

Kje naj sploh začnem? Včeraj sva z Andražem kot edina delegata Kluba študentov Kranj doživljala Franjo v vsej svoji veličini. Še preden bi nama sploh uspelo zajahati bicikle, sva imela že poln kufr težav. Najprej je Andraž doma pozabil čelado, zato sva se morala iz obličja cerkljanskih dobrav še enkrat zapeljati do blatnega Struževa. Ko sva končno prispela v BTC City, kjer je bil tudi pričetek Malega maratona Franja, nama nekako ni uspelo namontirati mojega kolesa, oziroma zavor k sprednjemu kolesu. Medtem sva nekako še odtrgala žico števca. Po dobrohotnem nasvetu enega izmed udeležencev na štartni črti sva se nekaj minut pred začetkom maratona napotila po strokovno pomoč k serviserju, ki je ugotovil, da je zavora počena, da je ne more popraviti in da tako ne morem nadaljevati poti. Žal.

Ker sva še mlada in neumna (in neposlušna), sva zavoro samo odtegnila, da ni ves čas zadrževala gume, in se odpravila na štartno pozicijo. Bom pač vozila brez sprednje zavore. In števca. Zaprto ljubljansko središče in ceste so nama dale priložnost, da sva izvedla nekaj mini pobegov v skoraj tisočpetstoglavi množici kolesarjev in si pridobila nekaj prednosti pri prečkanju uradnega štarta, ki je bil v 11 kilometrov oddaljeni Dobrovi.

Čeprav je Mali maraton Franja krajša različica originalnega maratona Franja, ki ga danes priporočajo dobro pripravljenim kolesarjem, tudi 97-kilometrska različica ni nič kaj bolj uvidevnejša za rekreativce - vsaj če se držite preveč spredaj. Kar se profila tiče, se na 27. kilometru trasa dvigne v 8-kilometrski klanec, ki ima povprečen naklon 5%, največjega pa 9%. Nič kaj pretirano zahtevnega, vendar odlično za razredčevanje strnjene kolone. Pozabite sicer na polimaratonsko stopanje s koles, tule se med prvimi »goni do konca« in nič kaj rekreativno.

V Suhem dolu nas je čakala prva okrepčevalna postaja, z njo pa župa! Ne juha, bila je zares domača goveja župa. Misleč, da je čaj, sem hitro nagnila, da bi potešila žejo, a še preden bi vso vsebino uspela skonzumirati, odvrgla skodelico in se raje okrepčala z vodo. Resno, župa? Še tenstan krompir in solato, pa imamo nedeljsko kosilo!

Ob spuščanju v Lučine sem imela seveda nemalo problemov s polaganjem ovinkov, nekajkrat sem imela občutek, da bom zletela z ovinka, saj sem se lahko ustavljala zgolj z zadnjo zavoro. V Gorenji vasi se proga zopet priključi Veliki Franji in poteka skupaj z njo po enaki časovnici ter progi do cilja v BTC City. Iz Poljan se je pot jako hitro (s kakih 38-40km/h) vila v že skoraj domačo Škofjo Loko, kjer nas je na 61. kilometru čakala druga okrepčevalna postaja, tokrat brez župe. Nasvet tedna: VEDNO NAPOLNITE BIDON! (Ne z župo, seveda.) Ker lahko se vam zgodi, da boste do naslednje okrepčevalne postaje že fatamorganizirali in se vam bo zadnji kilometer do okrepčevalne postaje na 79. kilometru zdel neskončno dolg.

Na domačem teritoriju: skozi Vodice in Tacen je šlo – nasprotno od pričakovanega – ne hitreje, ampak počasneje. Ritem sem ponovno v floti kolesarjev začela pospeševati na Dunajski cesti, ko si od daleč že lahko čutil vzdušje ob cilju. In potem končno: CILJ. In makaroni in voda in sladoled in MEDALJA. Slab začetek, dober konec, pravijo. Se strinjava.

Maraton Franja je rekreativno-tekmovalna prireditev: to pomeni, da tistim v prvih vrstah težko lahko rečeš rekreativec, tistim v zadnjih pa težko tekmovalec. Zagotovo je posebno doživetje, ko se skupaj v več kot tisoččeladni množici pelješ skozi Čopovo ulico, voziš po nasprotnem pasu Slovenske ceste, grizeš v Vrzdenec in adrenalinsko pritiskaš na pedala v Poljanski dolini. Po drugi strani je tudi pot grdih padcev, rešilcev, počenih gum in izčrpanosti. In je eno posebno vzdušje, ki ga je z besedami nemogoče tako dobro opisati, kot ga je lahko čutiti. In to mislim dobesedno. Geli za »sitzenprobleme« v darilnem paketu niso brez razloga.

Letos je Mali maraton Franjo prevozilo 1272 moških in 173 žensk. Naj ob tem skromno pripomniva, da sva barve KaŠeKaja kar dobro branila: s povprečno malce pod 30km/h sva se uvrstila v prvo tretjino skupnih rezultatov v moški in ženski kategoriji.

Naslednje leto pa vsi, brez izgovorov!

V nedeljo se je kolesarska sekcija KŠK v 10-članski postavi pridružila okoli 300 kolesarjem na Kolesarskem maratonu Kranj-Jezersko in 4. Memorialu Mirka Krakerja.
Še pred štartom izpred kranjske izpostave ameriške prehrambene verige McDonald’s smo med kolesarji ugledali precej znanih obrazov: organizatorje Rekreatura, Karami, punce pa smo jasno (še vedno) zavzdihovale za ekipo Iskra Pro Juniors. No ja, ali pa smo vzdihovale zgolj zaradi čirške klančine.

Trasa je bila malce prirejena: namesto direktive skozi Primskovo, smo naredili en ovinek “okrog rit v varžet” po Jelenovem klancu navzdol, Čirškem klancu navzgor, skozi Voklo, kjer nas je prvič presenetil dež, in Šenčur, kjer smo v središču vasi na levi lahko občudovali novopečeni (novoprepraženi?) spomenik krompirju, pot nadaljevali naravnost skozi Visoko, nato pa se priključili desno na glavno cesto, ki vodi proti Preddvoru. Odtod smo se držali samo še naravnost in navzgor, se v dolini Kokre še enkrat malce osvežili z dežjem (punce smo ugotovile, da so naše noge v dežju lepše kot sicer), in po 37 kilometrih ob s soncem obsijanem Planšarskem jezeru zaključili nedeljsko maratoniranje.

Ob prihodu v cilj smo dobili tudi medaljo, toplo malico (mmm, super makarončki, res!) in pijačo. Pa tudi vrsto drugih nagrad, ki smo si jih demokratično razdelili.

Še bomo šli!

(Nekaj članom kolesarske sekcije ni bilo dovolj dežno tuširanje med potjo, zato so se na koncu osvežili še v vodnjaku na Glavnem trgu. Za čistočo je pač treba skrbet!)

In še: kdo je bil Mirko Kraker?
Mirko Kraker (1954 – 2003) je bil dolgoletni član državne reprezentance, po zaključku tekmovalne kariere je bil mehanik državne reprezentance, v nadaljevanju tudi klubski mehanik kolesarskega kluba Sava in član kolesarskega kluba Šenčur. Poleg kolesarstva je imel rad tudi gore, na žalost pa se je prav tam, na Grintovcu, leta 2003 smrtno ponesrečil.

Foto utrinki: klik