Ampak danes jih na srečo ni imel, saj bi bil naš nedeljski tour de Bohinj uničen, za osvežilno prho v Bohinjskem jezeru pa bi bila prikrajšana tudi tropa turških upov vaterpola. Prehitevam, vem. Raje uberimo kronološki red dogajanja.

Pravijo, da je rana ura zlata ura, s čimer pa se člani kolesarske sekcije globoko in široko ne strinjamo, saj je rana ura prej kot zlata mrzla ura. In to zelo! Ob osmih smo se torej zimsko oborožene jutranje ptice kolesarske sekcije (Bojan, Jasna, Andraž, Pina in prvoosebna pripovedovalka - Mojca) znašli na rednem zbirališču (kje je to? glej prejšnje poste) in odbrcali po že v-miže-jo-znam-prevozit poti proti Besnici. Začetna ravan se tam kmalu začne hinavsko dvigovati, potem pa stopnjuje vse do ovinka za Dražgoše (pravzaprav se stopnjuje še naprej, ampak tu smo mi zavili levo). “Sam še tale klanček,” smo se lažno bodrili vse dokler nismo pred seboj končno ugledali Dražgoše, ki so v treh gručah razmetane po prisojni strani Dražgoške gore. Spust mimo spomenika padlim borcem in ponovno smo zagrizli v klanec.

Iz asfaltne podlage smo predrzno zavili na tresljajoči makadam in se vztrajno začeli vzpenjati v gozdnato osrčje zakrasele alpske planote Jelovice. V senci dreves so nam družbo delale samomorilske veverice (pravzaprav le ena) in izpušni plini mimovozeče pločevine. Po lovljenju sape smo se prikobacali čez Rovtarico in Nemški Rovt, nato pa nadmorsko višino okoli 1080 metrov v (včasih tudi) kamikaze tehniki (denimo, če se je za ovinkom znašel kakšen nepredviden avto) zmanjšali na 512 m nadmorske višine. Celi in živi smo prispeli v največje naselje na območju Bohinja - Bohinjsko Bistrico. Navdušeni nad pravljično idilo Bohinjske doline smo se odtod ponovno po asfaltni podlagi nezadržno bližali naši ciljni osvežitvi - Bohinjskemu jezeru.

Naravni raj, ki kolesarja obdaja, ko se vozi skozi bohinjske vasice, svojo nedolžnost izgubi pri jezeru, kjer se tare turizma. Za bolj zahtevne skok s padalom, nekateri se pa zadovoljimo že s skokom v vodo. Po vzoru vaterpolske reprezentance turških klonirancev (resno, podobni so si bili kot jajce jajcu) smo namreč tudi mi z gonilnimi udi zabredli v največje slovensko stalno jezero, po osvežitvi pa okrepčali z energijskimi prigrizki. Nič ilegalnega, prisežem.

Včasih je čas naš gospodar, zato smo še pred načrtovanim odhodom pospravili šila in kopita (beri: kolesa in brisače), se ponovno zakamuflirali v profesionalne kolesarje in jo skozi Staro Fužino mahnili v Srednjo vas. In ker smo ravno ujeli pravi ritem, se tam nismo nič ustavljali, pač pa krenili dlje v Bohinjsko Češnjico, skozi Jereko v Bitnje in Nemenj, se ponovno spustili in ne-še-tako-kmalu-kot-se-zdi-tole-zapisano poslovili od Bohinja in pristali pri Blejskem jezeru.

Zavoljo valeče množice smo žrtvovali še eno kopanje v jezeru (no, v načrtu tule ni bilo kopanja sploh) in se iz blejske norije napotili proti Lescam in naprej proti Radovljici. Razočarani, ker tam nismo našli nobene javne pitne vode ali WC-ja, smo dehidrirani in s polnim mehurjem odpeketali v Podvin, nato pa iz Črnivca odbiciklirali v Podnart. Še zadnje atome moči smo shranjevali za klanec pred Podbrezjami, od tu pa skozi Bistrico z občasnim spremstvom španskih kolesarjev švignili v Naklo. Utrujene noge je v daljavi pozdravljal domači Kranj, števec pa beležil zadnje metre …

Izkupiček: 110,4 km/6h

Tudi fotke so v studiu Okorn že razvil. Tukaj.