O kolesarskem pohodu iz Kranjske Gore prek Vršiča na Mangart

Nategovanje
Učiti bi se moral. Sicer sem to načrtoval že od ponedeljka dalje, ampak glede na mojo (ne)organiziranost si rok postavim vedno nekaj dni prej. Nekako gre za to, da nateguješ samega sebe. Situacija je dokaj podobna tisti na kolesu. Vožnja v klanec, pogleduješ na obcestne table ali števec in računaš razdaljo do konca vzpona, noge pečejo oziroma komaj še veš, ali jih sploh še čutiš. Rečeš si: »Madona, se dobr’ počut’m!« Nategovanje, ki vsaj pri meni vedno deluje.

Dresi za KŠK za kolo so NAREJENI !!!!
Če začnem na koncu: četrtek, 16. avgust, ura približno 20.43. Odprava je zbrana pred našim rdečim kombijem na parkirišču med Manano in občino. Mimogrede, ste opazili, da je slednja v fazi pleskanja? Hitim na rojstni dan, ki se začne ob … 20.00. Poslovim se od sotrpinov, Bojan še hitro izusti: »Boš o tem danes malo napisal.« Pravzaprav ne vem, ali je na koncu pika ali vprašaj. Mudi se mi, v naglici potrdim, se dokončno poslovim in s kolesom oddivjam proti Čirčam. Ob vožnji v temi pomislim na znanca, ki je zadnjič fasal 83 EUR kazni za vožnjo brez luči. Policaji, če bi se po današnjem dnevu spravili name … Odločen sem, da vam pobegnem!
Petek si seveda vzamem za počitek in dolg spanec, zbudi me draga mami, ki malo čez 13. uro pride v sobo. Dobro uro kasneje dobim mail, ki se glasi: Dresi za KŠK za kolo so NAREJENI !!!!
Jeeee! Vesel, obenem pa malo razočaran, ker niso bili narejeni kakšen dan prej, da bi se z njimi lahko pokazali na našem četrtkovem izletu. Odhitim jih iskat, vse približno štima. Bojana s smsjem poizkusim malo zrajcati, a zmaga on. Razloga sta dva:

1. v Gorjancu uživa ob kruhkih!
2. Povpraša me, kaj je s tole zadevo, ki jo pišem sedaj in naj bi mu jo do danes poslal, kot sem mu obljubil (Bojan, slaba vest me je premagala).

Kvaziblogič
Sprva se še nateg…, da vendarle moram začeti z učenjem, a bom, kot kaže, petkov večer preživel ob pisanju tega (karkoli to že je). Kdor postaja nestrpen, bo moral še malo počakati. Moram razčistiti še eno stvar. Kolikor mi je znano, večina članov kolesarske sekcije (če že ne vsi) bloga. Sam tega ne počnem, tudi tega izdelka ne smatram kot blog. Recimo temu kvaziblogič – nekakšen skupek misli (ne morem reči, da na papirju), ki se mi v povezavi z včerajšnjim izletom porajajo v glavi. Kronološko. Ni nobenih pravil, kar mi je všeč. Imam še nekaj dni, potem pa je že Zapik na vrsti. Če pa se že poizkusim v bloganju, se bom najprej posvetoval z veščo Jagodičevo Mojco, da me seznani s skrivnostmi oz. zakonitostmi tovrstnega posla.

Fotografija
Evo, kdor čaka, dočaka. »Kolesarski oddih na Dolenjskem« se glasi naslov enega izmed zadnjih blogov na strani kolesarske sekcije KŠK. No, naša tura ni bila ravno oddih, ne bi je pa smatral za kdo ve kako ekstremno težavno. Sam sem bil na tem 2084 m visokem vrhu včeraj že četrtič. Seveda, s kolesom. »Zakaj Mangart?« sem se vprašal včeraj. Točnega odgovora niti ne vem. Vse se je začelo pred tremi leti, ko sem Damirju Pajntarju – Brziju predlagal, da bi rad s kolesom tja gor. Nekje sem videl fotografijo in to je bilo zame dovolj. Isto sva ponovila predlani, obakrat nama je uspelo najti še enega navdušenca oz. navdušenko. The more the merrier. Lani pa sva turo še nadgradila. Načrt za letos je bil enak: z avtom do Kranjske Gore, nato pa najprej na Vršič (1611 m. n. m.) in naprej na Mangart.

Priprave
Še kakšen teden pred »dnevom M« je kazalo, da v kombiju ne bo dovolj prostora za vse, na koncu se nas je vendarle zbralo pet: Bojan, Tadej, Pero, Brzi in jaz. Z Brzijem, Tadejem in Bojanom se v ponedeljek dobimo na sestanku. Brzi gre samo na Mangart, Bojana mika tudi Vršič. Tadej še ni povsem odločen, a ga skrbi, da bi mu Vršič vzel preveč moči. Pero po telefonu v trenutku izstreli: »Samo Mangart.« V sredo zvečer se z Bojanom in Brzijem dobimo pri kombiju. Bojan se trudi z zategovanjem sedežev, kar mu uspeva le na pol. Dva navoja povzročata težave, tako da je druga vrsta malo »razrahljana«. Bog ne daj, da bi se zaleteli. Da vas ne bom preveč prestrašil – na Rekreaturu bo kombi kot nov. ☺ Joco, hvala, ker si si vzel nekaj časa, s čimer si ga kar nekaj privarčeval nam! Z Bojanom koles ne upava pustiti čez noč v kombiju, zato naši dvokolesniki preživijo noč v njegovi kleti.

Zaloge
V četrtek je zbor pri Bojanu ob 8.00. Brzi bi rad kasneje, Tadej seveda še kakšno uro prej. Pred stavbo izpitnega centra smo zbrani štirje, Tadej zamuja. Potem ko naložimo vsa kolesa v kombi, se nam nekje do 8.30 uspe odpraviti proti Kranjski Gori. Rdečo raketo vozi Pero. On in Brzi gresta s kombijem prek Vršiča vse do Kluž (približno 5 km od Loga pod Mangartom, od tu pa do tistih visokih in obenem čarobnih 2072 še 17 km vzpona), Bojan, Tadej in jaz pa kombi zapustimo že v Kranjski. Pred ločitvijo sledi še shoping, ki je še posebej pomemben za Brzija, saj s seboj nima ne hrane ne pijače. Naj mu bo, ker je bil včeraj praznik. Sam kupim banane – pozabil sem jih namreč doma – in seveda radler, za katerega se ogreje tudi Bojan. Bo »pasal« po koncu napornega dneva.

Vršič in ovce
Naša trojka se okoli 10. ure odpravi proti Vršiču, Brzi in Pero in gresta na kavo in natankat kombi. Za nami ni niti pol kilometra vožnje, ko Tadeja ni več za nama. Razlog: napačno obrnjena prednja guma, zaradi česar mu ni deloval števc (beri: merilec hitrosti). Sam vzpon ni nič kaj posebnega, bolj kot ne ogrevanje za kasneje. Mimo nas v obe smeri vozijo trume avtomobilov in motoristov, med njimi je polno tujcev, še posebej Italijanov. Z Bojanom in Tadejem vozimo bolj kot ne skupaj, med vožnjo se kratkočasim z novo igračko – merilcem srčnega utripa (hvala, Brzi), ki večino časa kaže okoli 135 udarcev na minuto; takoj ko malo vstanem, da si odpočijem zadnjico, hrbet in stegna, pa poskoči med 150 in 160. V dobri uri je za nami 22 tlakovanih serpentin s kockami, ne v najboljšem stanju (hvala bogu, da ne gremo dol po tej strani). Plus ali pa minus je, da je vsaka oštevilčena z nadmorsko višino. Na vrhu sonce, kar je vsekakor dobrodošlo. Vseeno se hitro preoblečemo, saj tu brez vetra skoraj ne gre. Bojan potarna, da se ne počuti najbolje. Ob prihodu na vrh je tudi Tadej malo pojamral, češ da ne ve, kako bo z Mangartom. Nisem se preveč obremenjeval s tem. Tudi sam sem take stvari občutil na lastni koži, a ko se usedeš in daš vase nekaj sladkorja, se počutje kaj hitro izboljša. Dodobra so nas nasmejale ovce – bilo jih je vsaj deset – ki so napadle našo mizo z bananami in frutabelami. Najpogumnejša je skočila celo na mizo. Bili smo glavna atrakcija, škoda le, da nismo imeli KŠK-jevih dresov. ☺

Spust
Sledil je spust na drugo stran, proti dolini Trente. Sicer super spust – pregleden, dober asfalt – le prometa ne sme biti. Te sreče nismo imeli. Naleteli smo na skupino približno desetih bikerjev, pred njimi pa počasen peugeot 206. Počasen mislim predvsem za kolesarje, ki so v spustih ponavadi hitrejši od avtomobilov. Do konca spusta nam je vendarle uspelo prehiteti vse »počasneže«, ki pa so šli mimo nas, kakor hitro se je cesta zravnala. Po koncu spusta nas je od Kluž ločilo približno 20 km vožnje gor in dol. Točno razdaljo izveš pri Bojanu ali Tadeju, kajti sam sem brez števca. Komaj smo čakali, da pridemo do kombija (med potjo se mi je dvakrat zazdelo, da sem ga videl ob cesti), kjer nas čakajo nove zaloge sladkorja. Od skupno osmih frutabel sem jih namreč pet že pojedel, tudi cedevita iz vseh treh bidonov je že izginila v meni.

Prazen kombi
Pri trdnjavi Kluže bi nas moral čakati kombi, a smo ga iskali zaman. V roke vzamem mobilca in vidim, da me je Brzi klical malo čez 12. uro, zdaj je pol enih. Signala ni, poskusi še Bojan, ki ima »zelenega operaterja«. Tudi neuspešno. Odkolesarimo naprej in po nekaj minutah vožnje pridemo do kombija, v katerem pa koles ni več. Upamo le, da sta nam kam v bližino skrila ključ. Še enkrat, telefon v roke. Signal je, Brzi pravi, da sta s Perotom pred pol ure startala, ključ je pod zadnjo levo gumo. »Ok, se vid’mo gor,« zaključim. Naše napajanje je trajalo približno pol ure, pogled v višave v naši okolici pa ni preveč vzpodbuden. Sonce se je občasno skrivalo za temnimi oblaki, ki so se hitro gibali med dvatisočaki.

Konec za Bojana
Okoli pol druge ure pridemo do vasice Log pod Mangartom, kjer se tudi uradno začne vzpon. Bojan je na internetu našel profil vzpona, kjer je sicer zapisano, da je od Loga pa do vrha 21 kilometrov, toda po naših podatkih jih je »le« 17. Ubogi štirje kilometri, toda Tadej si jih bo zapomnil vsaj do naslednjega leta. Več o tem kasneje. Nekaj kilometrov naprej od Loga, malo pred vasico Strmec, Bojan potrebuje počitek. Zadihan je, podobni problemi kot pri vzponu na Vršič. Z nogami nima nikakršnih težav, kar glede na njegovih letos 1600 km na kolesu ni nič čudnega. Odloči se, da zaradi bolečine v predelu srca raje ne bo nadaljeval. Škoda. Toda zdravje ostaja na prvem mestu. S Tadejem nadaljujeva sama. Bolečine v hrbtu mu povzročajo nekaj težav. Skušam ga potolažiti, da je pred nama »prijaznejša« pot navzgor. Če bi temu lahko rekel tako. Nadaljujeva skozi Strmec, malo izven vasi se pri vodi še osveživa in takoj naprej. Prideva do odcepa, od koder cesta v 180-stopinjskem desnem zavoju pelje našemu cilju naproti. Naravnost pot vodi proti Predelu, ki kasneje za nas pomeni bližnjico do Slovenije.

Makadam
Takoj po odcepu Tadej potrebuje postanek za malo potrebo, sam nadaljujem pot počasi naprej. Nerad se namreč pogosto ustavljam, še posebej, če sem že ogret. Kot že v preteklih treh letih tudi tokrat zagledam delavce na cesti. Ne morem verjeti! Približno 200 m vzpona je še vedno makadamskega, promet pa poteka enosmerno. Po pravici povedano, res ne vem, čemu toliko časa za tako kratek odsek cestišča. Na srečo pridem tja ravno v času, ko je promet odprt za voznike iz naše smeri, zato pohitim naprej. Pogledam nazaj, Tadeja ne vidim. Moje pnevmatike (beri: gume) skoraj brez profila na ducatletnem gorcu niso najprimernejše za tovrstno podlago. Zadnja guma se nekajkrat zavrti v prazno, a makadam je uspešno za mano. Upam, da letos zadnjič. Naslednje leto hočem lep gladek črn asfalt! Pot zavije desno in zopet v klanec. Pridem v gozd. Tadeja vidim desno pod seboj, ko se približuje makadamskemu delu. Mora se ustaviti. Avto mu gre namreč naproti. Imam kakšni dve ali tri minute prednosti, zato se odločim, da nadaljujem sam, pa se na vrhu vidimo.

Znaka ni
Sem približno na polovici, torej še kakšna ura vožnje. Malo pospešim vožnjo, da bi bil čim prej na cilju, a me noge in pulz hitro opozorijo, da v takem tempu ne bo šlo. Vem, da me že čez nekaj minut čaka kakih 30 metrov vzpona z 22 % naklonom. Do tam pa še nekaj serpentin in prelepa vožnja med drevesi, vzpon je blag. Kmalu sem že izven gozda, povsem na odprtem, in približno 200 m pred seboj ga zagledam – klanec! Bojan mi je kakšno uro nazaj predal fotoaparat, da vsaj naredim nekaj fotk na vrhu, ampak znak, ki označuje naklon, vendar moram slikati. Toda znaka ni! ☹ Morda ga je kdo ukradel. Ne vem, zakaj, ampak zdi se mi manj strm kot v preteklih letih. Ta del je namreč pred leti zasul plaz in treba je bilo zgraditi nov del cestišča. Toda niso se odločili, da bi šli s cesto cik-cak, ampak kar naravnost v klanec. Pulz skoči na 160. Ko je za mano, se ozrem nazaj, toda nisem prepričan, ali tam v gozdu vidim Tadeja ali se mi le dozdeva.

Tuneli
Pot naprej je podobna tisti pred »22-ko«, torej gozd, blag vzpon in serpentine desno, levo, desno … Vedno bližje sem vrhu. Pridem do prvega tunela, skupno jih je pet. To so tuneli, izklesani v skalo, dolgi pa so nekje med 50 in 200 metri. Najdaljši je, če se ne motim, tretji. V notranjosti je povsem temno, vidiš le svetlobo na drugi strani. Vozim povsem po sredini in sem ves čas gledam proti izhodu. V vsakem od tunelov pospešim vožnjo, ker notri zebe kot svinja! Drevesa počasi nadomesti kamenje. V daljavi je viden že zaključni del ceste. Ko bom pa tam gor, sem pa praktično že na vrhu. Imam še nekaj kilometrov, torej kakšnih 20 minut vožnje. Bolj ko se približujem vrhu, vedno bolj je hladno. Počutim se dobro, pulz je ves čas okoli 150, čutim le bolečine v nogah, ki pa sem jih pričakoval. Bližje cilju sem, manj me bolijo noge. Do konca imam še slaba dva kilometra. Pritiskam pedale in gledam samo še proti vrhu. Iščem Brzija in Perota, morda ju kje zagledam, toda predaleč sem še. Kar malo me razjezi, ko se peljem mimo dela, kjer se je še pred dvema letoma končal asfalt in je to pomenilo konec vožnje. »Kaj vam je bilo tega treba? Dobro, še 700 metrov, potem pa zaslužen počitek,« se motiviram ob koncu.

Vrh
Zadnjih 300 metrov je skorajda položnih, zaradi vetra prestavim v višjo prestavo in bolj pospešim. Čim prej bi rad prečkal črto, ki označuje najvišjo točko pri nas, do katere se je moč pripeljati s prevoznim sredstvom. Ko peljem čez črto, čutim nekakšno olajšanje. Uspelo mi je, občutek je čudovit. Ura je 15.40, torej dobri dve uri od Loga pod Mangartom. Naslednjič je cilj pod dvema urama. Ob cesti sta Brzi in Pero, ki sta na vrhu že tričetrt ure. Odpravimo se do njune »baze«, ki je v zavetrju. Gor zaradi vetra še bolj zebe kot v tunelih. Dres hitro slečem, nadenem si pulover. Oblaki so prekrili sonce, tudi mogočen Mangart na žalost ni viden. Popijem, kar je še ostalo; od kombija pa do vrha sem porabil tri bidone pijače, torej približno liter in pol tekočine, v celem dnevu pa več kot tri litre plus osem frutabel in dve banani. Vseeno komaj čakam polento v Gali – po takem dnevu ga ni čez topel obrok. Strinjamo se, da smo na vrhu še pol ure, in če v tem času Tadeja ni, gremo dol. Bojanov fotoaparat uporabimo za nekaj fotk, nato zmanjka baterije. Škoda, pogled na italijansko stran je prelep.

Spust
Od mojega prihoda mine že 40 minut, Tadeja ni od nikoder. Odločimo se za spust, in to ravno v času, ko gredo ovce s paše. Kako to izgleda? Čreda ovac teka po cesti proti dolini, vmes pa se ustavljajo in, milo rečeno, kakajo po cesti, ki je kaj hitro polna drekcev. Ko smo po kakšni minuti počasne vožnje vendarle mimo, vem, da je pred nami le še spust, in to kakih 20 minut. Dol gre brez kakršnih koli težav, treba je paziti le v tunelih, da ne zapelješ vanje s sončnimi očali, tako kot je to storil naš Brzi. ☺ Za razliko od Vršiča tu ni avtomobilov, ki bi nas ovirali, tu pa tam se najde le kdo, ki gre gor. Perotu se močno segrevajo zavore, zato se med spustom preventivno nekajkrat ustavimo za kratek čas.

Tadej pod vrhom
Ob pogledu na kombi si še enkrat oddahnem. Vse je za menoj, pred nami pa le še vožnja proti domu. Najprej zagledam Bojana – svoj radler je že spil, mene še čaka v naslednjih minutah – ki si je večino časa krajšal s spancem. Tadeja zagledam pri Soči. Uspelo mu je priti do zadnjega tunela, kjer se je zasidral in upal, da bi koga lahko vprašal, koliko je še do vrha. Po pol ure čakanja se je odločil za spust. Po približno 15 prevoženih kilometrih je namreč misli, da je pred njim še šest kilometrov vzpona. Ko smo mu povedali, da je obrnil praktično pod vrhom, ni bil najbolj navdušen. Bo pa še tiste tri kilometre prevozil naslednje leto. Zdaj ve.

Zopet Vršič
Počasi smo napolnili kombi in se odpravili proti – Vršiču. Ja, Vršiču. Pero in Brzi sta bila brez osebne izkaznice in nismo želeli tvegati vožnje nazaj čez italijansko mejo. Po skupno 50 prevoženih serpentinah smo bili s kombijem ponovno na drugi strani, strani, kjer je trojica pred osmimi urami začela pustolovščino. Dolžina celotne trase je bila nekaj nad 90 kilometrov, od tega je bilo po 30 kilometrov vzpona in spusta, približno toliko pa še vožnje po ravnem. Zdaj je pred nami le še zasluženo pozno kosilo. Na tem mestu pa počasi zaključujem s pisanjem kvaziblogiča. Kdor je prišel do konca, bi se mu vsekakor zahvalil za potrpežljivost. Pred začetkom pisanja si še zdaleč nisem mislil, da bo tale zapis tako obsežen, kaj šele, da bom šel spat v zgodnjih jutranjih urah – ko je bilo petka konec že … Zunaj se bo vsak čas začelo daniti. Toda če se bo vsaj en odločil, da zaradi teh besed naslednje leto z nami pojde na Mangart, se je splačalo!

PS: Bojan in Tadej, naslednje leto pa obračunata z Mangartom, kajne?

Fotke: klik