Če bi bili bolj biblično razpoloženi, bi dejali, da so besede končno meso postale. Ob osmih smo se (še) nasmejanih obrazov v desetčlanski postavi zbrali na železniški postaji v Kranju in tam prvič uzrli očitne Rekreaturove konkurente. Do železniške postaje v Kopru smo v ženskem kupeju obdelali vse lokalne trače, analizirali aktualno politično dogajanje in skovali skrivno strategijo za osvojitev oranžne majice prihajajočega maratonskega kolesarjenja. Gre za tako skrivno strategijo, da zanjo zenkrat ne ve nihče, niti sami člani KŠK ekip.

Do 17. ure, ko je bil uradni štart prologa v Izoli smo se že dodobra akumulirali na deževno vreme, kljub temu pa ves čas upali in se prepričevali, da bodo do našega štarta obmorsko ravan že božali sončni žarki. Ampak je niso. Pravzaprav se je vse skupaj še poslabšalo: nad nami se je gnetla nepretrgana gmota oblakov, dež pa je vedno bolj neusmiljeno padal. Pa smo mislili, da smo z zamenjavo zračnice, ki nam jo je zagodla ravno na poti do štartne pozicije, pripravljeni na vse …

Bolj smo pogledovali v nebo, bolj so naši obrazi postajali kisli. Hrabri miški prejšnjih ekip, ki smo jih v navijaškem slogu bodrili v prvih metrih, so nas navdali z energijo, da so ob 17.24 KŠK fantje in dve minuti kasneje tudi KŠK bejbe ponosno stali na štartni črti.

Premočeni od nog do glave smo se zagnali v dež in sprva stežka obračala drseča pedala, nato pa vedno bolj začeli kljubovati vetru in neusmiljenemu tušu. Morda smo odkrili celo nekaj sadomazohista v sebi, saj smo v mokrem treningu začeli celo malce uživati. Na vzponu na Gažon smo KŠK bejbe odkrile nove kandidate za klub oboževalcev in poleg vzdevka, ki se skriva v imenu ekipe, dobile še cel pehar novih nadimkov, med najpogostejšimi mačke in miškice.

Po klancu navzgor so se podplati utapljali v vodni kopeli, prsti pa trdno oklepali krmila, dokler v daljavi nismo zagledali kontrolne točke. Aleluja! (Zares, danes smo preveč biblični.) En šluk domačega refoška je telo ponovno predramil iz mokrega spanca in oživil prste, ki so tokrat morali stiskati zavore. Vožnja navzdol po ekstra spolzkem in mastnem cestišču je loterija. Na padec ali nepadec.

In smo padali. Joco je trdoto tal začutil ob sunkovitem zaviranju v križišču. Mojca pet ur kasneje na hodniku motela. Ja, še dihamo!

Potem se je zjasnilo in se zgodilo tisto, kar ponavadi berete v osladnih romantičnih zgodbah. Nebo se je razprlo, skozi špranjo se je prikobacalo sonce, vmes nekje še dvojna mavrica, in pozdravljalo Rekreaturove tekmovalce, ki so se približevali cilju. KŠK fantje so v cilj prispeli s časom 1 ure in 7 minut, dekleta smo ciljno črto prevozila po 1 uri 17 minutah, najbolj povprečni so se nahajali nekje vmes med nami – z 1 uro 14 minutami in 7 sekundami. Tako bomo jutri punce štartale sedme po vrsti, fantje pa so pristali na sedemnajsti štartni poziciji.

Umazane podrobnosti s spoznavnega večera pa naslednjič …

Za statistične fetišiste:

trasa: Izola – Koper – Gažon – Izola
prevoženih kilometrov: 22,7 km (+16km)
čas KŠK fantje: 1h7min
čas KŠK bejbe: 1h17min
občutki: mokri!

fotke: klik