Menda smo se že dovolj širokoustili o 360-kilometrskem kolovratenju po Sloveniji, zato smo včeraj razstavili dvokolesa, jih naložili v štirikolesnike in se odpravili iskat nove kolesarske dosežke.

Tokratna tarča: Poli maraton.

KaŠeKajevci smo vešči poslovnega sveta, zato smo za člani odprave tokrat še malce pooutsourcali. V 11-članski mešani solati se nam je tako pridružila polovica Igriščarjev, ki sta jo sestavljala Marko in Mitja, prazno žensko mesto pa je zapolnila Ranka.

V petavtomobilski karavani smo odrinili izpred Bojanove rezidence in se do cilja v Moškanjcih, ki je bil obenem tudi štart, samo enkrat izgubili ter nekaj minut kasneje spet takoj našli. Pametnejšega izgovora kot tega, da se nismo še popolnoma predramili iz prijetnega kofetkanja/kokakolanja/čajanja ob mmmmmmmafinih v Šempetru, nimamo. Kakorkoli že, Celje je super.

V zadnjih minutah smo pribrzeli v Moškanjce, se do štarta približno sestavili in neprijavljeni kakšna dva kilometra po uradni štartni črti in kakšnih 20 minut po uradnem štartu skupaj s šesttisočglavo kolesarsko množico pričeli naš Maxi Poli maraton.

Najprej je bila gneča, potem smo po levi prehitevali tisto gnečo, spet naleteli na gnečo, v Pacinjah pa so se vrste končno začele redčiti … Večina jih je namreč zavila na Mini Poli maraton, ki je bil pol krajši, kolesarji z boljšo telesno kondicijo in brez zdravstvenih omejitev (komur so namreč priporočali Maxi Poli maraton) pa smo kolesarili še naprej, čez Placar, Janežovce, Gomilce do Spodnjih Svetincev, nato skozi Trnovsko vas in Vitomarce vse do Grlincev. V Zagorcih smo zavili levo, levo k Justini na bobi palčke (in kakšen radler tudi), po okrepčilu odkolesarili do Gabernika, naprej do Juršincev in nato z Rekreaturovimi Špricer chiks postali v špricer bifeju na Sakušaku.

Enim se je po klančku navzdol vrtelo, drugim pa drvelo. Zadnje kilometre smo nabirali proti Polenšaku, se z ustavljivo hitrostjo približevali Žamencem, v Dornavi zavili levo (tokrat samo enkrat) in po malce manj kot 60 kilometrih zmagoslavno pridrveli v cilj.

Veliko o vaseh, skozi katere smo tavali, nismo izvedeli. V večini so jim bila skupna imena na -ci, tresljajoč makadam in vonjave.

Navijaško društvo nam je ušlo na Poli požrtijo, zato se razen lastnih vzklikov v ciljni ravnini nismo srečevali z ovacijami. Še več - ko smo prišli, so (brez nas!) podelili že precej nagrad. Pa nismo bili nič kaj žalostni, saj smo kmalu zagledali Bojana, ki nas je do cilja že prijavil in imel za nas pripravljene PRAVE KOLAJNE!

Zmago smo proslavili s poli bombicami, popečeno poli, (poli?) testeninami in nepoli solato, ugvantani v Poli majico s Poli medaljo pa vse skupaj začinili s trojanskimi krofi. Na končne rezultate obračuna Neža vs. Štirje trojanski krofi še čakamo.

Imeli smo se … sladko in kratko.

Fotke: klik

Kolo čudnih oblik:

Kako smo premagali klanec:

Opravljanje biološke potrebe:

Podelitev medalj: