Včerajšnja predmajska sončna nedelja je bila kot nalašč za uradno otvoritev kolesarske sezone. Slavje se je pričelo še pred uradnim štartom, ko je počila ne prva steklenica šampanjca, ampak guma na Nežinem kolesu. K sreči ima kolesarska sekcija že tako odlično izurjeno tehnično zaledje, da je bila naša najmlajša članica že čez nekaj minut ponovno bojno opremljena. (Tehnična ekipa zaenkrat še ne konkurira Schumacherjevim mehanikom, ampak napredujemo …) Po uvodni inicializaciji novih članov, ki so se sram-jih-bodi skrivali doma, smo se družno zmenili, da odrinemo proti Zbiljam, Medvodam in Škofji Loki.

Izpred Sloge na Primskovem smo se usmerili proti Šenčurju in še pred podvozom zavili desno v smer agromehanizacijskih plakatov. Pot nas je vodila mimo dveh umetnih jezer: Trbojskega in Zbiljskega. Trboje so nam bolj kot jezero v spomin priklicale druge kulturne znamenitosti, kot je na primer bar Borovnička. Zbiljsko jezero, ki je nastalo leta 1953 po zajezitvi Save ob izgradnji hidroelektrarne Medvode, pa očitno še vedno ostaja zelo privlačna turistična točka: obiskovalcev je bilo skoraj toliko, kot jih je povprečno na sobotni večer v šenčurskem Anticu. (In vsi tisti, ki še niste okusili gostinskega fenomena šenčurske industrijske cone – tam je obiskovalcev zares nenormalno VELIKO!)

Prijetno ravninsko turo s 5-odstotnimi klančinami smo nadaljevali skozi idilične vasice Sorškega polja: Rakovnik, Drago, Pungert, Hosto in Puštal. Naselje Puštal stoji na desnem bregu Poljanske Sore, do (baje) najbolje ohranjenega srednjeveškega mesta v Sloveniji, Škofje Loke, pa je dohod možen čez Puštalski most ali prek »Hudičeve brvi«. Iz Škofje Loke smo nato po že znanih poljskih poteh mimo hord nedeljskih rolarjev in kolesarjev odkolesarili v mondeno predmestje Kranja – Stražišče. Tam se je KŠK-jeva ekipa kolesarjev pridružila ekipnemu navijanju za bodoče prvake inline hokeja in za konec uspešnega izleta nazdravila s kozarci piva in bidoni vode.

Statistika:
Dolžina: 37,3 km
Čas: 1h48min

fotke: klik