Relacija: KR - Medvode - Katarina - Ljubljana - KR

Kdaj: nedelja, 22.6.2008, ob 10h, na križišču pri Qlandiji

Predvidena dolžina: 57km

Podrobne informacije o trasi najdete tukaj: klik

V primeru slabega vremena izlet odpade!

View Larger Map

Kje naj sploh začnem? Včeraj sva z Andražem kot edina delegata Kluba študentov Kranj doživljala Franjo v vsej svoji veličini. Še preden bi nama sploh uspelo zajahati bicikle, sva imela že poln kufr težav. Najprej je Andraž doma pozabil čelado, zato sva se morala iz obličja cerkljanskih dobrav še enkrat zapeljati do blatnega Struževa. Ko sva končno prispela v BTC City, kjer je bil tudi pričetek Malega maratona Franja, nama nekako ni uspelo namontirati mojega kolesa, oziroma zavor k sprednjemu kolesu. Medtem sva nekako še odtrgala žico števca. Po dobrohotnem nasvetu enega izmed udeležencev na štartni črti sva se nekaj minut pred začetkom maratona napotila po strokovno pomoč k serviserju, ki je ugotovil, da je zavora počena, da je ne more popraviti in da tako ne morem nadaljevati poti. Žal.

Ker sva še mlada in neumna (in neposlušna), sva zavoro samo odtegnila, da ni ves čas zadrževala gume, in se odpravila na štartno pozicijo. Bom pač vozila brez sprednje zavore. In števca. Zaprto ljubljansko središče in ceste so nama dale priložnost, da sva izvedla nekaj mini pobegov v skoraj tisočpetstoglavi množici kolesarjev in si pridobila nekaj prednosti pri prečkanju uradnega štarta, ki je bil v 11 kilometrov oddaljeni Dobrovi.

Čeprav je Mali maraton Franja krajša različica originalnega maratona Franja, ki ga danes priporočajo dobro pripravljenim kolesarjem, tudi 97-kilometrska različica ni nič kaj bolj uvidevnejša za rekreativce - vsaj če se držite preveč spredaj. Kar se profila tiče, se na 27. kilometru trasa dvigne v 8-kilometrski klanec, ki ima povprečen naklon 5%, največjega pa 9%. Nič kaj pretirano zahtevnega, vendar odlično za razredčevanje strnjene kolone. Pozabite sicer na polimaratonsko stopanje s koles, tule se med prvimi »goni do konca« in nič kaj rekreativno.

V Suhem dolu nas je čakala prva okrepčevalna postaja, z njo pa župa! Ne juha, bila je zares domača goveja župa. Misleč, da je čaj, sem hitro nagnila, da bi potešila žejo, a še preden bi vso vsebino uspela skonzumirati, odvrgla skodelico in se raje okrepčala z vodo. Resno, župa? Še tenstan krompir in solato, pa imamo nedeljsko kosilo!

Ob spuščanju v Lučine sem imela seveda nemalo problemov s polaganjem ovinkov, nekajkrat sem imela občutek, da bom zletela z ovinka, saj sem se lahko ustavljala zgolj z zadnjo zavoro. V Gorenji vasi se proga zopet priključi Veliki Franji in poteka skupaj z njo po enaki časovnici ter progi do cilja v BTC City. Iz Poljan se je pot jako hitro (s kakih 38-40km/h) vila v že skoraj domačo Škofjo Loko, kjer nas je na 61. kilometru čakala druga okrepčevalna postaja, tokrat brez župe. Nasvet tedna: VEDNO NAPOLNITE BIDON! (Ne z župo, seveda.) Ker lahko se vam zgodi, da boste do naslednje okrepčevalne postaje že fatamorganizirali in se vam bo zadnji kilometer do okrepčevalne postaje na 79. kilometru zdel neskončno dolg.

Na domačem teritoriju: skozi Vodice in Tacen je šlo – nasprotno od pričakovanega – ne hitreje, ampak počasneje. Ritem sem ponovno v floti kolesarjev začela pospeševati na Dunajski cesti, ko si od daleč že lahko čutil vzdušje ob cilju. In potem končno: CILJ. In makaroni in voda in sladoled in MEDALJA. Slab začetek, dober konec, pravijo. Se strinjava.

Maraton Franja je rekreativno-tekmovalna prireditev: to pomeni, da tistim v prvih vrstah težko lahko rečeš rekreativec, tistim v zadnjih pa težko tekmovalec. Zagotovo je posebno doživetje, ko se skupaj v več kot tisoččeladni množici pelješ skozi Čopovo ulico, voziš po nasprotnem pasu Slovenske ceste, grizeš v Vrzdenec in adrenalinsko pritiskaš na pedala v Poljanski dolini. Po drugi strani je tudi pot grdih padcev, rešilcev, počenih gum in izčrpanosti. In je eno posebno vzdušje, ki ga je z besedami nemogoče tako dobro opisati, kot ga je lahko čutiti. In to mislim dobesedno. Geli za »sitzenprobleme« v darilnem paketu niso brez razloga.

Letos je Mali maraton Franjo prevozilo 1272 moških in 173 žensk. Naj ob tem skromno pripomniva, da sva barve KaŠeKaja kar dobro branila: s povprečno malce pod 30km/h sva se uvrstila v prvo tretjino skupnih rezultatov v moški in ženski kategoriji.

Naslednje leto pa vsi, brez izgovorov!

V nedeljo se je kolesarska sekcija KŠK v 10-članski postavi pridružila okoli 300 kolesarjem na Kolesarskem maratonu Kranj-Jezersko in 4. Memorialu Mirka Krakerja.
Še pred štartom izpred kranjske izpostave ameriške prehrambene verige McDonald’s smo med kolesarji ugledali precej znanih obrazov: organizatorje Rekreatura, Karami, punce pa smo jasno (še vedno) zavzdihovale za ekipo Iskra Pro Juniors. No ja, ali pa smo vzdihovale zgolj zaradi čirške klančine.

Trasa je bila malce prirejena: namesto direktive skozi Primskovo, smo naredili en ovinek “okrog rit v varžet” po Jelenovem klancu navzdol, Čirškem klancu navzgor, skozi Voklo, kjer nas je prvič presenetil dež, in Šenčur, kjer smo v središču vasi na levi lahko občudovali novopečeni (novoprepraženi?) spomenik krompirju, pot nadaljevali naravnost skozi Visoko, nato pa se priključili desno na glavno cesto, ki vodi proti Preddvoru. Odtod smo se držali samo še naravnost in navzgor, se v dolini Kokre še enkrat malce osvežili z dežjem (punce smo ugotovile, da so naše noge v dežju lepše kot sicer), in po 37 kilometrih ob s soncem obsijanem Planšarskem jezeru zaključili nedeljsko maratoniranje.

Ob prihodu v cilj smo dobili tudi medaljo, toplo malico (mmm, super makarončki, res!) in pijačo. Pa tudi vrsto drugih nagrad, ki smo si jih demokratično razdelili.

Še bomo šli!

(Nekaj članom kolesarske sekcije ni bilo dovolj dežno tuširanje med potjo, zato so se na koncu osvežili še v vodnjaku na Glavnem trgu. Za čistočo je pač treba skrbet!)

In še: kdo je bil Mirko Kraker?
Mirko Kraker (1954 – 2003) je bil dolgoletni član državne reprezentance, po zaključku tekmovalne kariere je bil mehanik državne reprezentance, v nadaljevanju tudi klubski mehanik kolesarskega kluba Sava in član kolesarskega kluba Šenčur. Poleg kolesarstva je imel rad tudi gore, na žalost pa se je prav tam, na Grintovcu, leta 2003 smrtno ponesrečil.

Foto utrinki: klik

Predprejšnjo nedeljo jo je zagodlo vreme, prejšnjo smo se posvečali študijskim, delovnim in gospodinjskim (ja, tudi kuhat znamo – samo za poročit smo, vemo;)) obveznostim, včeraj pa si po 14-dnevni abstinenci nedeljskih kolesarskih druženj nismo več mogli pomagati, da ne bi zajahali naših biciklov.

Prestavljeni Memorial Mirka Krakerja, na katerega se odpravljamo naslednjo nedeljo, nam je dal idejo, da preverimo teren do Jezerskega. Navkljub precej visoki nadmorski višini – tam nekje 890 metrov nadmorske višine ima Zgornje Jezersko – vzpon ni pretirano zahtevan, saj se teren skozi dolino Kokre dviguje počasi, za odtenek zahtevnejši je samo zadnji klanec tik pred ciljno tablo za Jezersko. 35-kilometrska pot nas je skozi prijeten ambient ozke gorske doline, ki jo je med grebene Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp vrezala Kokra, popeljala v »majhno deželico, čisto samosvojo, krog in krog obdano z gorami«. Tako teren kot pokrajina pravzaprav spominjata na že lani osvojeno Kamniško Bistrico.

Planšarsko jezero na Jezerskem, po katerem se podijo račke, je tudi idilično prizorišče za martinčkanje nepopisne množice turistov, ki jih Jezersko privablja skozi vse leto: kolesarje, motoriste, izletnike, pražnje oblečene mladenke in mladeniče, ki jim je še malo nerodno, in naključne telefoniste. Mislim, da nisem videla, da bi kdo uporabljal telefonsko govorilnico, odkar je Mobitel na tržišče lansiral rumene mobičuke.

In najboljša stvar včerajšnjega izleta: če gre gor, bo šlo tudi dol: čeprav je prijetno kolesariti do Jezerskega, se je še bolj prijetno spuščati nazaj v dolino.
Pa pridite navijat v nedeljo!

p. s. In skoraj bi pozabili! Ljudje se nas ne bojijo več – včeraj smo s 70-kilometrskim zalogajem krstili novega člana kolesarske sekcije: Luka. (Vsi v en glas: »Živjo Luka!«)

Fotke: klik