Predprejšnjo nedeljo jo je zagodlo vreme, prejšnjo smo se posvečali študijskim, delovnim in gospodinjskim (ja, tudi kuhat znamo – samo za poročit smo, vemo;)) obveznostim, včeraj pa si po 14-dnevni abstinenci nedeljskih kolesarskih druženj nismo več mogli pomagati, da ne bi zajahali naših biciklov.

Prestavljeni Memorial Mirka Krakerja, na katerega se odpravljamo naslednjo nedeljo, nam je dal idejo, da preverimo teren do Jezerskega. Navkljub precej visoki nadmorski višini – tam nekje 890 metrov nadmorske višine ima Zgornje Jezersko – vzpon ni pretirano zahtevan, saj se teren skozi dolino Kokre dviguje počasi, za odtenek zahtevnejši je samo zadnji klanec tik pred ciljno tablo za Jezersko. 35-kilometrska pot nas je skozi prijeten ambient ozke gorske doline, ki jo je med grebene Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp vrezala Kokra, popeljala v »majhno deželico, čisto samosvojo, krog in krog obdano z gorami«. Tako teren kot pokrajina pravzaprav spominjata na že lani osvojeno Kamniško Bistrico.

Planšarsko jezero na Jezerskem, po katerem se podijo račke, je tudi idilično prizorišče za martinčkanje nepopisne množice turistov, ki jih Jezersko privablja skozi vse leto: kolesarje, motoriste, izletnike, pražnje oblečene mladenke in mladeniče, ki jim je še malo nerodno, in naključne telefoniste. Mislim, da nisem videla, da bi kdo uporabljal telefonsko govorilnico, odkar je Mobitel na tržišče lansiral rumene mobičuke.

In najboljša stvar včerajšnjega izleta: če gre gor, bo šlo tudi dol: čeprav je prijetno kolesariti do Jezerskega, se je še bolj prijetno spuščati nazaj v dolino.
Pa pridite navijat v nedeljo!

p. s. In skoraj bi pozabili! Ljudje se nas ne bojijo več – včeraj smo s 70-kilometrskim zalogajem krstili novega člana kolesarske sekcije: Luka. (Vsi v en glas: »Živjo Luka!«)

Fotke: klik