Lansko leto smo na nedeljskih izletih še obletavali Zbilje, letos pa smo pogumno naskočili kar najvišje – včeraj je  (v rekordni udeležbi) padel Vršič!

Popoldanski izlet – iz Mojstrane smo namreč štartali okoli 16:30 – je bil precej manj nedeljski kot poprejšnji: iz Mojstrane smo se po urejeni kolesarski stezi do Kranjske Gore ravno prav ogreli, da smo bili pripravljeni na 10-kilometrski vzpon na 1611 metrov visok cilj.

Premosorazmerno z višanjem številk označenih serpentin (24 jih je) so pekle noge in tekel znoj, premo razmerje pa se zaradi temperatur na vrhu kmalu začne prevešati v obratno, saj ob mirovanju postane preklemansko mraz. (Še dobro, da se znamo s čim ogreti.)

Gorski preval Vršič je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah ter naravna povezava med savsko in soško dolino. Če se ne utapljate v lastnem znoju ali neuspešno skušate uloviti svojo lastno sapo, si ob ležernem pedaliranju na Vršič lahko pogledate tudi Rusko kapelico, skalni obraz Ajdovske deklice in naravno okno v steni Prisanka.

900-metrski vzpon na Vršič je bil tudi prva (!) preizkušnja za očitno skriti talent iz spremljevalne ekipe, Samota. Sumimo, da je kilometre skrivoma nabiral že lansko leto. Upajmo, da nam ne uide še Špela!

In še izjava dneva, podal jo je Peter: »Mene je pa najbolj ubila 17. serpentina. Ker sem ves čas mislil, da jih je 16!«

Fotke: klik

Tretji dan je bil najzahtevnejša preizkušnja za celotno kolesarsko sekcijo – mogočno Pavličevo sedlo nas je namreč strašilo že najmanj dva dni.

Srečno!

Po obilnem zajtrku smo pospravili naše kamrice, vso prtljago na varno spravili v Samotov spremljevalni kabrio-kombi in zajahali naše bicikle. Iz Robanovega kota do Solčave smo ravno ogreli naše nožice, ko se je pričel vzpon. Kolesarjenje na vrh dodatno bodrijo table z oznakami za 10% klanec, tudi vzpon sam pa je bil adrenalinski, ker so mimo nas z druge strani drveli udeleženci 2. rekreativnega kolesarskega Maratona Alpe SCOTT. Iz 658 metrov n. v. (Solčava) smo – če nas ni že kak kolesar z druge strani po nesreči vzel s sabo – končno prisopihali na 1338 metrov visok prelaz Pavličevo sedlo in tam zmagoslavno vdihnili avstrijski zrak.

»Najzahtevnejše je za nami,« smo si mislili in za nekaj časa odvrgli naša prevozna sredstva ter se prelevili v glasne navijače za udeležence maratona. Ko smo mislili, da je vsega hudega konec in da se bomo spuščali samo še »na dol« v Avstrijo, nas je iznenada presenetil še en kratek vzpon, nato pa šele zares sledil strm spust navzdol. V križišču smo se usmerili levo proti Jezerskemu vrhu, ki je visok 1218 metrov, kar pomeni, da smo se spet začeli dvigati, vendar gre za veliko lažji vzpon, kot je bil že premagani vzpon na Pavliča. Naj ne bo odveč opozorilo, da so tule kolesarji bolj kot od avtomobilov ogroženi od motoristov.

“Domače” Jezersko

Jezerski vrh je bil drugi in hkrati zadnji klanec tistega dne, tako da smo se z veseljem spustili do 7 kilometrov oddaljenega Zgornjega Jezerskega. Na Jezerskem smo bili sedaj že tolikokrat, da smo se počutili že skoraj »doma«, čeprav je bilo do doma v resnici še 35 km. Po izdatnem okrepčilu z rundo (ali tremi) radlerjev in kosilu smo se spet spustili v Preddvor, mimo kruhkerije v Hotemažah na Visoko in odtod po ustaljenih poteh domov. In našega tridnevnega popotovanja je bilo konec, kot bi mignil …

Mimogrede, že v prvem zapisu smo omenjali Slovenijo, mojo deželo. Zakaj? Ker je bil te legendarne reklame posnet prav prav v Logarski dolini: Slovenija, moja dežela.

Zaradi stavke tekstopiske (ne samo v Holivudu, to se dogaja tudi pri nas!) drugi del objavljamo z nekaj zamude …

Pod Rinko po drinko!

Sobotno bicikliranje smo pričeli precej pozno: ob 9.30, pa še takrat smo se tlačili v rokavčke in vetrovke, saj tu sonce vstaja kasneje in je zato v sredini dopoldneva še kar precej sveže. Do krajinskega parka Logarska dolina je 7 kilometrov, za vstop pa morate – če ste motorizirani – plačati pristojbino.

Ob prihodu v dolino nas je na levi pozdravila Logarjeva lipa, ena izmed najdebelejših pri nas, malce naprej na desni pa škotsko višavsko govedo. Pod 90-metrskim slapom Rinka smo srečali karavano celjske (?) mladeži, ki je pod Rinko dejansko prišla po drinko.

Po ogledu romantičnega Orlovega gnezda na pečini smo se v dopoldanskem hladu spustili do spomenika angloameriški vojaški misiji, ob katerem je naš Lord of the dance (=Andraž) prav vešče poziral. (Poziral nam je tudi že malce prej, še pod Rinko, in sicer v kolekciji kolesarskih trendov za prihajajočo jesen/zimo. Foto material desno!)

Malce stran od spomenika, tik nad hotelom Plesnik in vilo Palenk, je manj obljuden slap, a zato nič lepši. Slap Palenk pada preko razbite pečine z višinsko razliko 78 m, v zimskem času pa predstavlja atraktivno plezališče za ljubitelje plezanja v ledenih slapovih.

Lakota je najboljši kuhar!

Odtod smo se po isti poti odpravili nazaj, proti izhodišču Logarske doline, in na koncu zavili levo na makadam. Pot se rahlo vzpenja vse do odcepa za Matkov škaf, nato pa se makadam začne dvigovati v dolg in vztrajen klanec, ki ga je kljub slabi utrjenosti suvereno prevozil celo naš specialkar Andraž. Res da mu je uspelo brez poškodb in počene gume, vendar opozarjamo: tega ne počnite doma! Pri kmetiji Perk (1230 m n.v.) se klanec konča, nakar je na naše neizmerno veselje sledil kratek spust do glavne ceste, ki vodi čez Pavličevo sedlo. Spustili smo se še malo niže, do Majerholda, kjer so nam postregli krasen ričet (in joto in govejo juho; ob tem se pridružujem mnenju tamkajšnjega gostilničarja, da je lakota najboljši kuhar), po popoldanskem uživanju v julijskem soncu pa nato naše bicikliranje nadaljevali vzdolž južnih pobočij Olševe.

Od Majerholda smo se spustili še malo nižje in na odcepu za panoramsko cesto zavili levo. Tu se je šele pričela prava uživancija; panoramska pot postreže z nekaj najlepšimi razgledi, ki jih lahko zaznajo naši čuti: najprej se odpre razgled v celoten Matkov kot (v V-obliki), nekaj metrov naprej pa lahko pokukaš na drugo stran grebena, Logarsko dolino v U-obliki.

Malce naprej je pod cesto izvir kisle vode, ki priteka iz prelomnice med Savinjskimi Alpami in Karavankami. Zaradi vzdrževalnih del ob našem obisku žal ni bila pitna. Podolševa, po kateri smo se vozili, je eno izmed najvišje ležečih naselij v naši mali deželici. Tu se potem položen teren kmalu spremeni v dolg in adrenalinski spust (z možnostjo prečkanja krav), ki se naposled konča v Solčavi. Kamne je zamenjal asfalt, po katerem smo jo jadrno ucvrli proti naši rezidenci v Robanovem kotu. Kilometrov je bilo tokrat malce manj (ok. 55 km), precej več višinskih metrov, še največ pa užitkov ob prostranih razgledih na tamkajšnje lepote.

Se nadaljuje …

Kljub temu da malce zanemarjamo novinarsko pero, to ne velja tudi za naše bicikle. Prav veselo se potepamo po cestnih stezicah in trdoglavo rinemo čez sedla. Prvi vikend v juliju smo izkoristili za tridnevni oddih v Logarski dolini.

Slovenija, moja dežela

Ob 7h zjutraj smo odrinili iz Kranja in se čez cerkljanski teren do Kamnika dodobra predramili. Ravno prav – čakal nas je namreč vzpon na Črnivec, čezenj je nekoč potekala deželna meja med Kranjsko in Štajersko, danes pa prelaz na 902 metrih nadmorske višine predstavlja naravno mejo med Gorenjsko in Štajersko. Navdušeni nad lepim vzponom ob prijetnih 24 stopinjah smo se na vrhu zahakljali na okrepčilu, nato pa se spustili v Gornji Grad in ob dražestnih lepotah savinjske regije (beri: ob hmelju), ki so nam sicer še bolj všeč v predelani obliki (beri: v obliki radlerja/piva), prikolesarili do Radmirja in nato še do Luč. Odtod je samo še kakih 5 kilometrov do bisera med slovenskimi alpskimi dolinami, Robanovega kota, kjer smo po približno 84 kilometrih ob sladkem okrepčilu (beri: borovničkah) tudi zaključili prvo etapo.

Pokrajina je posejana z bogato naravno in kulturno dediščino. Na jugozahodnem pobočju Raduhe je za obiskovalce urejena Snežna jama, ob cesti med Lučami in Solčavo je 40 metrov visok skalnat steber Igla, pod katerim se nahaja presihajoči studenec, Robanov kot pa je ledeniška dolina in zavarovan krajinski park. Ker je za razliko od sosednje Logarske doline manj obljuden, je tudi cenovno prijaznejši in odlično izhodišče za nadaljnje kolesarske ali pohodniške izlete.

Žejni in sestradani smo oželi in izropali zaloge lokalnega gostišča Rogovilc, popoldne pa namenili raztegovanju krakov pred apartmaji naše kmečke haciende. O solčavski neokrnjenosti pričajo tudi znaki civilizacije: na bencinski črpalki še vedno stoji legendarni oglat znak za Petrol, o založenosti Mercatorjevih trgovin pa veliko pove dejstvo, da smo čisto nekje na vrhu police osamljenosti rešili zaprašeno tekilo. Prebivalci se tu očitno oplajajo zgolj z naravnimi lepotami.

Po hidrometeorološki žurki (analiza radarske slike padavin zna biti prav zabavna!) smo tematsko zabavanje zaključili že ob 21:50. Vsaj večina. Nekateri so se odločili še za eksperimentiranje z vezalkami in skrivalnice s kolesi. Po hihitajočih komentarjih dveh naključnih udeležencev tudi to zna biti zelo zabavno.

Se nadaljuje …