Zaradi stavke tekstopiske (ne samo v Holivudu, to se dogaja tudi pri nas!) drugi del objavljamo z nekaj zamude …

Pod Rinko po drinko!

Sobotno bicikliranje smo pričeli precej pozno: ob 9.30, pa še takrat smo se tlačili v rokavčke in vetrovke, saj tu sonce vstaja kasneje in je zato v sredini dopoldneva še kar precej sveže. Do krajinskega parka Logarska dolina je 7 kilometrov, za vstop pa morate – če ste motorizirani – plačati pristojbino.

Ob prihodu v dolino nas je na levi pozdravila Logarjeva lipa, ena izmed najdebelejših pri nas, malce naprej na desni pa škotsko višavsko govedo. Pod 90-metrskim slapom Rinka smo srečali karavano celjske (?) mladeži, ki je pod Rinko dejansko prišla po drinko.

Po ogledu romantičnega Orlovega gnezda na pečini smo se v dopoldanskem hladu spustili do spomenika angloameriški vojaški misiji, ob katerem je naš Lord of the dance (=Andraž) prav vešče poziral. (Poziral nam je tudi že malce prej, še pod Rinko, in sicer v kolekciji kolesarskih trendov za prihajajočo jesen/zimo. Foto material desno!)

Malce stran od spomenika, tik nad hotelom Plesnik in vilo Palenk, je manj obljuden slap, a zato nič lepši. Slap Palenk pada preko razbite pečine z višinsko razliko 78 m, v zimskem času pa predstavlja atraktivno plezališče za ljubitelje plezanja v ledenih slapovih.

Lakota je najboljši kuhar!

Odtod smo se po isti poti odpravili nazaj, proti izhodišču Logarske doline, in na koncu zavili levo na makadam. Pot se rahlo vzpenja vse do odcepa za Matkov škaf, nato pa se makadam začne dvigovati v dolg in vztrajen klanec, ki ga je kljub slabi utrjenosti suvereno prevozil celo naš specialkar Andraž. Res da mu je uspelo brez poškodb in počene gume, vendar opozarjamo: tega ne počnite doma! Pri kmetiji Perk (1230 m n.v.) se klanec konča, nakar je na naše neizmerno veselje sledil kratek spust do glavne ceste, ki vodi čez Pavličevo sedlo. Spustili smo se še malo niže, do Majerholda, kjer so nam postregli krasen ričet (in joto in govejo juho; ob tem se pridružujem mnenju tamkajšnjega gostilničarja, da je lakota najboljši kuhar), po popoldanskem uživanju v julijskem soncu pa nato naše bicikliranje nadaljevali vzdolž južnih pobočij Olševe.

Od Majerholda smo se spustili še malo nižje in na odcepu za panoramsko cesto zavili levo. Tu se je šele pričela prava uživancija; panoramska pot postreže z nekaj najlepšimi razgledi, ki jih lahko zaznajo naši čuti: najprej se odpre razgled v celoten Matkov kot (v V-obliki), nekaj metrov naprej pa lahko pokukaš na drugo stran grebena, Logarsko dolino v U-obliki.

Malce naprej je pod cesto izvir kisle vode, ki priteka iz prelomnice med Savinjskimi Alpami in Karavankami. Zaradi vzdrževalnih del ob našem obisku žal ni bila pitna. Podolševa, po kateri smo se vozili, je eno izmed najvišje ležečih naselij v naši mali deželici. Tu se potem položen teren kmalu spremeni v dolg in adrenalinski spust (z možnostjo prečkanja krav), ki se naposled konča v Solčavi. Kamne je zamenjal asfalt, po katerem smo jo jadrno ucvrli proti naši rezidenci v Robanovem kotu. Kilometrov je bilo tokrat malce manj (ok. 55 km), precej več višinskih metrov, še največ pa užitkov ob prostranih razgledih na tamkajšnje lepote.

Se nadaljuje …