Lansko leto smo na nedeljskih izletih še obletavali Zbilje, letos pa smo pogumno naskočili kar najvišje – včeraj je  (v rekordni udeležbi) padel Vršič!

Popoldanski izlet – iz Mojstrane smo namreč štartali okoli 16:30 – je bil precej manj nedeljski kot poprejšnji: iz Mojstrane smo se po urejeni kolesarski stezi do Kranjske Gore ravno prav ogreli, da smo bili pripravljeni na 10-kilometrski vzpon na 1611 metrov visok cilj.

Premosorazmerno z višanjem številk označenih serpentin (24 jih je) so pekle noge in tekel znoj, premo razmerje pa se zaradi temperatur na vrhu kmalu začne prevešati v obratno, saj ob mirovanju postane preklemansko mraz. (Še dobro, da se znamo s čim ogreti.)

Gorski preval Vršič je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah ter naravna povezava med savsko in soško dolino. Če se ne utapljate v lastnem znoju ali neuspešno skušate uloviti svojo lastno sapo, si ob ležernem pedaliranju na Vršič lahko pogledate tudi Rusko kapelico, skalni obraz Ajdovske deklice in naravno okno v steni Prisanka.

900-metrski vzpon na Vršič je bil tudi prva (!) preizkušnja za očitno skriti talent iz spremljevalne ekipe, Samota. Sumimo, da je kilometre skrivoma nabiral že lansko leto. Upajmo, da nam ne uide še Špela!

In še izjava dneva, podal jo je Peter: »Mene je pa najbolj ubila 17. serpentina. Ker sem ves čas mislil, da jih je 16!«

Fotke: klik