Letos pri popisu naših nedeljskih doživetij nismo bili preveč pridni, kar pa še ne pomeni, da med poletjem nismo nič brcali: posamično ali skupinsko smo obdelali vse bližnje razgledne točke, dva tedna pred Rekreaturom pa iz Kranja odkolovratili še na tridnevno pohajkovanje po Beli krajini – da smo pred velikim vrhuncem, Rekreaturom, poleg mišic utrdili še naše zadnjice. Četrtek, 27. avgust, se je pritihotapil iznenada – še preden smo dokončno uspeli celotno sestaviti obe odpravi – malce pred začetkom nam je namreč zaradi študijskih obveznosti odpovedala KŠK bejba, Manca, kolesarsko dopustovanje pa so ubranili KŠK fantu, Petru, ki se je sicer potem med Rekreaturove kolesarje prerinil v soboto in nedeljo. Ker smo bili ravno dobre volje, smo ga posodili ekipi Radia Kranj, ki je bila žrtev hudih kadrovskih težav.

Krasna si bistra hči planin, brhka v prirodni si lepoti …

Vsak Rekreatur je posebno doživetje.

Letošnji nam bo ostal v spominu zaradi cukrčkov: že na prologu v Bohinjski Bistrici so nas presenetili s kontrolno točko v Bohinjskem jezeru, do katere smo se kolesarji morali prebiti bosonogi (ali pa s kolesi na ramenih, kot so storili Naceti), že naslednji dan pa so za popestritev (in olajšanje poti) organizatorji poskrbeli z avtovlakom, ki nas je iz Bohinjske Bistrice (ob sicer nenormalno zgodnji uri, sploh za tiste, ki nas je prolog premalo utrudil in smo Facebook party potegnili predolgo v noč) popeljal v Podbrdo.

Odtod nas je po uradnem štartu prve etape pot vodila po čudovitem smaragdnem soškem področju. Če se nam je do prve kontrolne točke v Kobaridu zdelo, kot da smo le dvakrat obrnili pedala, nam je kmalu postalo vroče – začeli smo se vzpenjati proti gorskemu cilju, Koradi, sicer najvišjemu delu južnega dela Kolovrata, grebena zahodno od Soče. Vse bolj težko smo vrteli pedala, vse bolj se je dvigovalo živo srebro. 36 stopinj je žgalo kolesarje na poti čez Kambreško in Lig, zadnjo polovico poti do Korade pa smo na srečo lahko prevozili v prijetni senci dreves – zadnji klanci so pravzaprav mala malica proti tistemu, v kar smo se zaleteli na začetku.

Po vročinski preizkušnji je sledil veličasten spust do kontrolne točke, ki smo jo nestrpno pričakovali že vse od začetka, v Dobrovo, gospodarsko središče Goriških brd. Po izdatnem okrepčilu v Dobrovem smo skozi Medano, rojstni kraj Alojza Gradnika in vasico, ki je ravno med našim preletom gostila tradicionalne Dneve poezije in vina, krenili proti Solkanu. Da ne bi bili prehitri, nas je ustavil dvokilometrski klanec v (Gornje ali Dolnje?) Cerovo, ki se v hudi vročini zdi še precej daljši. In precej bolj strm. Pred ciljem nas je ustavil še Sabotinski klanec, ki predstavlja začetek Osimske ceste proti Novi Gorici, je bil pa zato zadnji spust do Solkanskega mostu zato toliko slajši. Ob cilju v Novi Gorici so nam povedali dvoje: da je bil to najbolj vroč dan v zgodovini Rekreatura in da so KŠK bejbe etapno na 2. mestu, z le minuto razliko do povprečnega časa. Pa smo imeli spet nov razlog za ponočevanje.

Ej Tine, a greva u grapo? Ne, k gre dž.

Sobotno jutro je bilo deževno. Dežja smo na Rekreaturu že navajeni in nas sploh ne gane preveč. Smejimo se mu v brk in če smo dovolj vztrajni, mu brke odpihne. Nato posije sonce. Prvi del poti skozi Šempeter, Kostanjevico na Krasu, Komen, do kontrolne točke v kraški Pliskovici smo tako preživeli na suhem. Vas Pliskovica je dobila ime po drobni ptičici, pliski, beli pastirici, ki v vasi in okoli nje najde primerno okolje za preživetje, so pa pliska včasih pastirji imenovali enako živahne ovce in koze. Podobno živahno so se na kontrolni točki sproščale nekatere ekipe (klik).

Če se nam je med potjo že tožilo po vinu iz Goriških brd, so nas tule spet razveselili, tokrat s kraškim teranom. Prijetno napojeni smo odpeketali naprej, do Sežane, ko so se nad Nanosom že gostili temni oblaki. Pred drugo kontrolno točko v perutninarski Pivki nas je čakal še 7-kilometrski vzpon pod Vremščico, kjer nas je zahrbtno ulovila nevihta. Debele kaplje so udarjale po nogah, pa se nismo dali. Neslo nas je navzdol in naprej proti Pivki. Premočeni do zadnjega kotička smo kratkotrajno okupirali Park vojaške zgodovine, osvežili našo strategijo in hitrih nog krenili proti cilju v Postojni. Po prihodu v cilj smo, preden bi nas uspela ujeti noč, še pred razglasitvijo rezultatov odbrzeli  do prenočišča v Hudičevcu, ki je od same Postojnske jame oddaljen še 12 km. 108 km in 1440 višinskih metrov nam je bilo pač premalo …

… domov!

Zadnji dan se je začel sila razburljivo: bejbe nismo vedele, ali bomo zaradi jutranje ležernosti, preveč kilometrov in vetra sploh pravočasno prispele na štart. Anton, Rekreaturov zavetnik, se nas je usmilil in se je k sreči vse dobro izteklo – 5 minut pred štartom smo bile v polni postavi in opremi že na štartni poziciji. Že kmalu po štartu smo začele izgubljati orientacijo; sledile smo namreč »Če na Rekreaturu ne veš kam, zavij v klanec …«, ampak na naše veselje je pot zavila naravnost. Vsaj tokrat. Zadnja etapa sicer ni prav nič skoparila s klanci, vanje smo grizli vse do Lučin, potem pa – ko smo bili končno spet skoraj na domačem terenu – je šlo itak vse samo še »na dol«. Ko enkrat prikolesariš v Škofjo Loko, se zdi, da si skoraj že na cilju. Pa čeprav moraš še »okol rit v varžet«, da prideš na pravi cilj v Kranju. Iz Škofje Loke smo namreč zavili proti Medvodam, nato pa skozi Mavčiče, Orehek in še zadnji vzpon po Jelenovem klancu, ki je predstavljal češnjo na vrhu letošnje Rekreaturove smetane klancev. Gora navijačev nas je čakala v mestu in končno … na cilju! Vsakič znova zmagoslavje ob prečkanju ciljne črte premaga trdoto stegenskih mišic, razbolelo zadnjico in utrujeno telo. Če smo iskreni, se KŠK-jevci bolj kot končnih rezultatov veselimo kopanja v vodnjaku, kamor smo letos zvlekli še Andreja, očeta Rekreatura (glej video).

Čeprav na Rekreaturu v resnici več veljajo razgledi in uživanje kot pa številke, vseeno ne bi radi izpustili priložnosti in se považnali, da smo napravili 360 km (+ še kakšnega do prenočišč), prisopihali čez 4269 višinskih metrov in na kolesu preživeli skoraj en dan: KŠK bejbe smo Rekreatur prevozile v 22 urah 41 minutah 52 sekundah, KŠK fantje pa v 21 urah 39 minutah in 15 sekundah – skupno smo torej pristale na 7. mestu (10 min prehitre), fantje pa na 27. mestu (1 h 13 min prehitri).

O štirih dneh bi lahko napisali knjigo, pa smo preveč sebični in bomo nekaj nepozabnih utrinkov in sočnih podrobnosti raje zadržali zase. Če boste pridni, jih morda kdaj izdamo.

Še fotke: 1. dan, 2. dan, 3. dan, 4. dan.