Rekreatur je v tem letu postal naš najpomembnejši dogodek v kolesarski karieri – to vam bodo zagotovo potrdili naši prijatelji in znanci, ki so bili celo leto primorani poslušati naše zgodbe in peripetije s prvega ekipnega kolesarjenja po Sloveniji. Veliko o tem, kako fino smo se imeli lansko leto, pove že dejstvo, da smo si »sedeže« za letošnjo maratonsko preizkušnjo zagotovili že nekaj minut po odprtju prijav.

Kot obljubljeno, smo razširili ekipi KŠK bejb in KŠK fantov na 8 članov – zahtevno avdicijo so preživeli Ranka, Manca, Mateja, Dane, Miha, Samotu pa smo malce pogledali skozi prste, ker si je precej izkušenj z Rekreaturom nabral že lansko leto kot spremljevalec.

Začetno vznemirjenje je bilo čutiti že na vlaku za Črnomelj, kjer smo z megafonom (ki je čisto mimogrede enostavno a-must-have na Rekreaturu) zabavali ostale potnike, to pa se je nato stopnjevalo vse do Kanižarice, kjer je bil tudi uradni štart 3. Rekreatura. Pred restavracijo Štajdohar se je trla mavrica kolesarskih dresev, spremljevalnih vozil in oranžnih baretk: sami znani obrazi, stiski rok in kramljanje. Že v tem se kaže, da Rekreatur ni zgolj kolesarjenje, ampak predvsem druženje na kolesu.

Lepo četrtkovo popoldne je bilo namenjenu prologu po okolici Črnomlja. Enourna pokušina trase na kolesu se je zaključila z okušanjem vin, uradno zaprisego, nastopom belokranjske folklore in premiero nove uradne himne Rekreatura. Neformalno druženje se je nato izpred restavracije preselilo v dijaški dom, kjer smo ob dveh ponoči z motoristi vadili rock’n'roll obrate, Mojci čestitali za 19. rojstni dan in se (še) neutrudljivih lic na ves glas smejali.

Malce manj neutrudni smo bili čez 6 ur na štartu v Kanižarici, kjer se je tokrat začelo zares. Prva etapa je bila dolga 124 kilometrov, skupno pa je imela 1652 m vzponov, iz Črnomlja je vodila skozi Semič, Novo mesto, Šentjernej, Rako, Krško, Senovo, Podsredo do Podčetrtka. Spomnim se, da je zjutraj Manca, še pred našim štartom, dejala, da ima slab občutek, da se bo danes nekaj zgodilo. Njen šesti čut se je izkazal za resničnega že po nekaj dvajsetih kilometrov, ko smo bile neposredne priče prometni nesreči. Dekle v rdečem cliotu je ob prehitevanju naše karavane prepozno ugledala zavirajoči avto pred seboj, zato je z vso silo treščila vanj, avto pa je nato obrnilo pravokotno na cesto in se ustavilo dva metra pred vodjo naše ekipe, Nežo. K sreči je bila poškodovana samo pločevina, se pa človeku ob tem nehote v mislih vedno pojavijo črni scenariji, kaj vse bi se še lahko zgodilo.

Pretresene smo vrtele pedala do kontrolne točke v Šentjerneju, kjer smo se doživetega razbremenile s slikanjem ob šentjernejskem petelinu. Fantje so nas že prvi dan preimenovali v kure, zato se je spodobilo slikati zraven vrhovne vodje.

Kolesarska trasa je bila speljana po poteh Kozjanskega regijskega parka: skozi Krško, Senovo in Koprivnico smo se spustili proti Podsredi, kjer nas je že drugič tisti dan stisnilo. »Počasi, počasi,« se je slišalo, nakar je po rokah, ki so pritiskale na zavore, zagomazelo. Na razbeljenem asfaltu je ležalo telo Vike, kolesarke Calvic, ki je v spustu padla. »Pa ne spet Calvice …«

Prejšnja razposajenost s kontrolnih točk se je nekoliko polegla, na obrazih ekip se je zarisala zaskrbljenost. Zaradi čakanja na rešilec je žirija odločila, da se bo čas meril samo do druge kontrolne točke, pot pa po nekoliko spremenjeni trasi vseeno počasi in varno vodila do cilja.

Ko smo že mislili, da smo danes doživeli vse, nas na cilju v Aqualuni pri mljaskanju enolončnice vrže s stola novica, da nimamo prenočišča. Po lobiranju Špele in Anje smo si postelje nato zagotovili v Rogaški Slatini, ki je zaradi oddaljenosti zahtevala nekaj logističnih težav (situacija: en kombi, 18 ljudi in preveč prtljage).  Noč je bila prekratka, da bi stkali strategijo za osvojitev povprečja – po prologu in končani prvi etapi se je namreč izkazalo, da smo oboji prehitri od povprečja; zanimivo, situacija pri dekletih je bila lansko leto ravno obratna.

Najmanj obetavna je bila vremenska napoved za sobotno drugo etapo. Pričeli smo jo v Podčetrtku, nadaljevali skozi Gorico, Sevnico, Radeče, Hrastnik, gorski cilj je bil na Podmeji, končala pa se je v Žalcu. Njena dolžina je bila 115 kilometrov, skupnih vzponov je bilo 1485 m.

Tisti dan jo je skupil Miha, ko se je zaradi tovornjaka stresel na makadamu. Še dobro, da je spremljevalna ekipa že tako rutinirana, da takoj zna oskrbeti bojne rane. (In še dobro, da je ženska ekipa tako vešča v gospodinjskih opravilih, da zna krpati tudi drese.)

Če smo na sevniškem gradu še optimistično upali na ugodne vremenske razmere do cilja, so se naša upanja začela razblinjati v vzponu na Podmejo. Nevihta je bila neizogibna. Luč na nebu je postajala vedno bolj motna, vse je postalo prepredeno s temnomodro, skorajda črnimi, oblaki, zadihane kolesarje pa je nazaj v dolino potiskal mrzel veter s pršičem. Temačna scenografija se je razbesnela samo nekaj minutk po tem, ko je skoraj vsa ženska ekipa prispela na 724 metrov visok cilj. Močan dež je do obisti namočil Elo in Jasno, pa tudi vse KŠK-jeve fante, ki so se takrat zaradi taktike »levo levo« šele vzpenjali. Nato je udarila še toča.

Tisti, ki smo bili na varnem, toplem in suhem v gostilni, smo od časa do časa samo nemo odstirali zavese in iskali znane obraze prispelih kolesarjev. Takrat nisi bil več pomemben, čigav si – vsi smo pomagali drug drugemu, s suhimi oblačili, brisačami, tudi z janževci, če je bilo treba.

Ko je bila cela Rekreaturova posadka zbrana na Podmeji, so povedali, da je etapa prekinjena in da je gorski cilj tudi uradni cilj druge etape. V Žalec se zaradi dežja, ki še vedno ni ponehal, in spolzkega cestišča ni bilo varno spuščati s kolesom. S skupnimi močmi – vseh 24 ekip je takrat zares postala ena sama – smo se nato zvozili v dolino; najprej kolesarji, nato pa tudi kolesa.

Rezultati tisti dan zares niso bili več tako pomembni, pa vendarle: fantje so imeli srečo v nesreči: ravno zaradi vedritve so samo za nekaj sekund zgrešili povprečje, dekleta pa smo bila tako ali tako neulovljiva, že s kakšno uro prednosti pred povprečjem.

Vreme se čez noč ni kaj bistveno spremenilo: v nedeljo zjutraj nas je zmrazilo oblačno nebo in dež, zaradi česar je bil štart prestavljen za pol ure. Zadnja etapa je bila še najbolj prizanesljiva s klanci, imeli smo »le« 1128 m vzponov, prevozili smo 112 kilometrov. Iz Žalca je trasa vodila skozi Polzelo, Vransko, Trojane, do Moravč, Radomelj, Komende, skozi Preddvor do cilja v Kranju.

Že tradicionalno smo imele največ težav z navigacijo ravno pri tretji etapi. Nekajkrat smo zašle, zgrešile odcep, a se po preučitvi karte ali srečanju z ostalimi ekipami nato spet kmalu našle.

Veste, zakaj je tretja etapa vedno najslajša? Ker se pelješ domov. Priznam, da se tudi bolečine zmanjšajo: zadnjica te ne boli več tako zelo, noge pa postajajo vedno bolj peresno lahke.

Ko se pelješ skozi Cerklje, Preddvor, Primskovo, si že zmagal. S fanti smo se združili na Primskovem, nato pa skupaj zmagoslavno zapeljali v cilj, pot s teles pa sprali na tradicionalni skupni prhi v vodnjaku.

Po 360 kilometrih v nogah poražencev ni.

Ker so fantje čakali na svoje »kure«, so bili prepočasni, in tako končali na 12. mestu, KŠK bejbe pa smo bile veliko prehitre in zato končale na 19. mestu. Pa vendarle je bolj kot umestitev na Glavnem trgu v Kranju odmevala nagrada za najbolj simpatično ekipo – ja, najbolj simpatične kolesarke smo bile ravno me. Opazke so takrat stran vrgli celo fantje in se nam javno poklonili.

Kljub temu, da je na Rekreaturu bolj kot tekmovalnost pomembno druženje in zabava, se človeška nrav ne more upreti prenaglemu sklepanju in omalovaževanju. Klancev je bilo letos res več kot lani, pa vendarle to ni bil tako pretiran zalogaj, da ga KŠK fantje in KŠK bejbe ne bi zmogli. Na tretji etapi smo pri Moravčah zaradi slabih označb KŠK bejbe zgrešile pravo pot in morda zato imele kak višinski meter manj, a vseeno smo traso prevozile pošteno in popolnoma z lastnimi močmi. Da bi goljufali, niti nismo imeli možnosti: naš kombi je imel 9 sedežev, na katerih je bilo komaj dovolj prostora za prtljago 18 ljudi, kaj šele, da bi kam lahko spravili kolesa.

Tudi letošnji Rekreatur je bila nepozabna, zanimiva, a težka preizkušnja. Kljub grenkemu priokusu, ki so ga pustile govorice po Rekreaturu, srčno upamo, da se srečamo tudi naslednje leto!

Fotke: prolog, 1. etapa, 2. etapa, 3. etapa.

Lansko leto smo na nedeljskih izletih še obletavali Zbilje, letos pa smo pogumno naskočili kar najvišje – včeraj je  (v rekordni udeležbi) padel Vršič!

Popoldanski izlet – iz Mojstrane smo namreč štartali okoli 16:30 – je bil precej manj nedeljski kot poprejšnji: iz Mojstrane smo se po urejeni kolesarski stezi do Kranjske Gore ravno prav ogreli, da smo bili pripravljeni na 10-kilometrski vzpon na 1611 metrov visok cilj.

Premosorazmerno z višanjem številk označenih serpentin (24 jih je) so pekle noge in tekel znoj, premo razmerje pa se zaradi temperatur na vrhu kmalu začne prevešati v obratno, saj ob mirovanju postane preklemansko mraz. (Še dobro, da se znamo s čim ogreti.)

Gorski preval Vršič je najvišji cestni prelaz v Vzhodnih Julijskih Alpah ter naravna povezava med savsko in soško dolino. Če se ne utapljate v lastnem znoju ali neuspešno skušate uloviti svojo lastno sapo, si ob ležernem pedaliranju na Vršič lahko pogledate tudi Rusko kapelico, skalni obraz Ajdovske deklice in naravno okno v steni Prisanka.

900-metrski vzpon na Vršič je bil tudi prva (!) preizkušnja za očitno skriti talent iz spremljevalne ekipe, Samota. Sumimo, da je kilometre skrivoma nabiral že lansko leto. Upajmo, da nam ne uide še Špela!

In še izjava dneva, podal jo je Peter: »Mene je pa najbolj ubila 17. serpentina. Ker sem ves čas mislil, da jih je 16!«

Fotke: klik

Tretji dan je bil najzahtevnejša preizkušnja za celotno kolesarsko sekcijo – mogočno Pavličevo sedlo nas je namreč strašilo že najmanj dva dni.

Srečno!

Po obilnem zajtrku smo pospravili naše kamrice, vso prtljago na varno spravili v Samotov spremljevalni kabrio-kombi in zajahali naše bicikle. Iz Robanovega kota do Solčave smo ravno ogreli naše nožice, ko se je pričel vzpon. Kolesarjenje na vrh dodatno bodrijo table z oznakami za 10% klanec, tudi vzpon sam pa je bil adrenalinski, ker so mimo nas z druge strani drveli udeleženci 2. rekreativnega kolesarskega Maratona Alpe SCOTT. Iz 658 metrov n. v. (Solčava) smo – če nas ni že kak kolesar z druge strani po nesreči vzel s sabo – končno prisopihali na 1338 metrov visok prelaz Pavličevo sedlo in tam zmagoslavno vdihnili avstrijski zrak.

»Najzahtevnejše je za nami,« smo si mislili in za nekaj časa odvrgli naša prevozna sredstva ter se prelevili v glasne navijače za udeležence maratona. Ko smo mislili, da je vsega hudega konec in da se bomo spuščali samo še »na dol« v Avstrijo, nas je iznenada presenetil še en kratek vzpon, nato pa šele zares sledil strm spust navzdol. V križišču smo se usmerili levo proti Jezerskemu vrhu, ki je visok 1218 metrov, kar pomeni, da smo se spet začeli dvigati, vendar gre za veliko lažji vzpon, kot je bil že premagani vzpon na Pavliča. Naj ne bo odveč opozorilo, da so tule kolesarji bolj kot od avtomobilov ogroženi od motoristov.

“Domače” Jezersko

Jezerski vrh je bil drugi in hkrati zadnji klanec tistega dne, tako da smo se z veseljem spustili do 7 kilometrov oddaljenega Zgornjega Jezerskega. Na Jezerskem smo bili sedaj že tolikokrat, da smo se počutili že skoraj »doma«, čeprav je bilo do doma v resnici še 35 km. Po izdatnem okrepčilu z rundo (ali tremi) radlerjev in kosilu smo se spet spustili v Preddvor, mimo kruhkerije v Hotemažah na Visoko in odtod po ustaljenih poteh domov. In našega tridnevnega popotovanja je bilo konec, kot bi mignil …

Mimogrede, že v prvem zapisu smo omenjali Slovenijo, mojo deželo. Zakaj? Ker je bil te legendarne reklame posnet prav prav v Logarski dolini: Slovenija, moja dežela.

Zaradi stavke tekstopiske (ne samo v Holivudu, to se dogaja tudi pri nas!) drugi del objavljamo z nekaj zamude …

Pod Rinko po drinko!

Sobotno bicikliranje smo pričeli precej pozno: ob 9.30, pa še takrat smo se tlačili v rokavčke in vetrovke, saj tu sonce vstaja kasneje in je zato v sredini dopoldneva še kar precej sveže. Do krajinskega parka Logarska dolina je 7 kilometrov, za vstop pa morate – če ste motorizirani – plačati pristojbino.

Ob prihodu v dolino nas je na levi pozdravila Logarjeva lipa, ena izmed najdebelejših pri nas, malce naprej na desni pa škotsko višavsko govedo. Pod 90-metrskim slapom Rinka smo srečali karavano celjske (?) mladeži, ki je pod Rinko dejansko prišla po drinko.

Po ogledu romantičnega Orlovega gnezda na pečini smo se v dopoldanskem hladu spustili do spomenika angloameriški vojaški misiji, ob katerem je naš Lord of the dance (=Andraž) prav vešče poziral. (Poziral nam je tudi že malce prej, še pod Rinko, in sicer v kolekciji kolesarskih trendov za prihajajočo jesen/zimo. Foto material desno!)

Malce stran od spomenika, tik nad hotelom Plesnik in vilo Palenk, je manj obljuden slap, a zato nič lepši. Slap Palenk pada preko razbite pečine z višinsko razliko 78 m, v zimskem času pa predstavlja atraktivno plezališče za ljubitelje plezanja v ledenih slapovih.

Lakota je najboljši kuhar!

Odtod smo se po isti poti odpravili nazaj, proti izhodišču Logarske doline, in na koncu zavili levo na makadam. Pot se rahlo vzpenja vse do odcepa za Matkov škaf, nato pa se makadam začne dvigovati v dolg in vztrajen klanec, ki ga je kljub slabi utrjenosti suvereno prevozil celo naš specialkar Andraž. Res da mu je uspelo brez poškodb in počene gume, vendar opozarjamo: tega ne počnite doma! Pri kmetiji Perk (1230 m n.v.) se klanec konča, nakar je na naše neizmerno veselje sledil kratek spust do glavne ceste, ki vodi čez Pavličevo sedlo. Spustili smo se še malo niže, do Majerholda, kjer so nam postregli krasen ričet (in joto in govejo juho; ob tem se pridružujem mnenju tamkajšnjega gostilničarja, da je lakota najboljši kuhar), po popoldanskem uživanju v julijskem soncu pa nato naše bicikliranje nadaljevali vzdolž južnih pobočij Olševe.

Od Majerholda smo se spustili še malo nižje in na odcepu za panoramsko cesto zavili levo. Tu se je šele pričela prava uživancija; panoramska pot postreže z nekaj najlepšimi razgledi, ki jih lahko zaznajo naši čuti: najprej se odpre razgled v celoten Matkov kot (v V-obliki), nekaj metrov naprej pa lahko pokukaš na drugo stran grebena, Logarsko dolino v U-obliki.

Malce naprej je pod cesto izvir kisle vode, ki priteka iz prelomnice med Savinjskimi Alpami in Karavankami. Zaradi vzdrževalnih del ob našem obisku žal ni bila pitna. Podolševa, po kateri smo se vozili, je eno izmed najvišje ležečih naselij v naši mali deželici. Tu se potem položen teren kmalu spremeni v dolg in adrenalinski spust (z možnostjo prečkanja krav), ki se naposled konča v Solčavi. Kamne je zamenjal asfalt, po katerem smo jo jadrno ucvrli proti naši rezidenci v Robanovem kotu. Kilometrov je bilo tokrat malce manj (ok. 55 km), precej več višinskih metrov, še največ pa užitkov ob prostranih razgledih na tamkajšnje lepote.

Se nadaljuje …

Kljub temu da malce zanemarjamo novinarsko pero, to ne velja tudi za naše bicikle. Prav veselo se potepamo po cestnih stezicah in trdoglavo rinemo čez sedla. Prvi vikend v juliju smo izkoristili za tridnevni oddih v Logarski dolini.

Slovenija, moja dežela

Ob 7h zjutraj smo odrinili iz Kranja in se čez cerkljanski teren do Kamnika dodobra predramili. Ravno prav – čakal nas je namreč vzpon na Črnivec, čezenj je nekoč potekala deželna meja med Kranjsko in Štajersko, danes pa prelaz na 902 metrih nadmorske višine predstavlja naravno mejo med Gorenjsko in Štajersko. Navdušeni nad lepim vzponom ob prijetnih 24 stopinjah smo se na vrhu zahakljali na okrepčilu, nato pa se spustili v Gornji Grad in ob dražestnih lepotah savinjske regije (beri: ob hmelju), ki so nam sicer še bolj všeč v predelani obliki (beri: v obliki radlerja/piva), prikolesarili do Radmirja in nato še do Luč. Odtod je samo še kakih 5 kilometrov do bisera med slovenskimi alpskimi dolinami, Robanovega kota, kjer smo po približno 84 kilometrih ob sladkem okrepčilu (beri: borovničkah) tudi zaključili prvo etapo.

Pokrajina je posejana z bogato naravno in kulturno dediščino. Na jugozahodnem pobočju Raduhe je za obiskovalce urejena Snežna jama, ob cesti med Lučami in Solčavo je 40 metrov visok skalnat steber Igla, pod katerim se nahaja presihajoči studenec, Robanov kot pa je ledeniška dolina in zavarovan krajinski park. Ker je za razliko od sosednje Logarske doline manj obljuden, je tudi cenovno prijaznejši in odlično izhodišče za nadaljnje kolesarske ali pohodniške izlete.

Žejni in sestradani smo oželi in izropali zaloge lokalnega gostišča Rogovilc, popoldne pa namenili raztegovanju krakov pred apartmaji naše kmečke haciende. O solčavski neokrnjenosti pričajo tudi znaki civilizacije: na bencinski črpalki še vedno stoji legendarni oglat znak za Petrol, o založenosti Mercatorjevih trgovin pa veliko pove dejstvo, da smo čisto nekje na vrhu police osamljenosti rešili zaprašeno tekilo. Prebivalci se tu očitno oplajajo zgolj z naravnimi lepotami.

Po hidrometeorološki žurki (analiza radarske slike padavin zna biti prav zabavna!) smo tematsko zabavanje zaključili že ob 21:50. Vsaj večina. Nekateri so se odločili še za eksperimentiranje z vezalkami in skrivalnice s kolesi. Po hihitajočih komentarjih dveh naključnih udeležencev tudi to zna biti zelo zabavno.

Se nadaljuje …

Kje naj sploh začnem? Včeraj sva z Andražem kot edina delegata Kluba študentov Kranj doživljala Franjo v vsej svoji veličini. Še preden bi nama sploh uspelo zajahati bicikle, sva imela že poln kufr težav. Najprej je Andraž doma pozabil čelado, zato sva se morala iz obličja cerkljanskih dobrav še enkrat zapeljati do blatnega Struževa. Ko sva končno prispela v BTC City, kjer je bil tudi pričetek Malega maratona Franja, nama nekako ni uspelo namontirati mojega kolesa, oziroma zavor k sprednjemu kolesu. Medtem sva nekako še odtrgala žico števca. Po dobrohotnem nasvetu enega izmed udeležencev na štartni črti sva se nekaj minut pred začetkom maratona napotila po strokovno pomoč k serviserju, ki je ugotovil, da je zavora počena, da je ne more popraviti in da tako ne morem nadaljevati poti. Žal.

Ker sva še mlada in neumna (in neposlušna), sva zavoro samo odtegnila, da ni ves čas zadrževala gume, in se odpravila na štartno pozicijo. Bom pač vozila brez sprednje zavore. In števca. Zaprto ljubljansko središče in ceste so nama dale priložnost, da sva izvedla nekaj mini pobegov v skoraj tisočpetstoglavi množici kolesarjev in si pridobila nekaj prednosti pri prečkanju uradnega štarta, ki je bil v 11 kilometrov oddaljeni Dobrovi.

Čeprav je Mali maraton Franja krajša različica originalnega maratona Franja, ki ga danes priporočajo dobro pripravljenim kolesarjem, tudi 97-kilometrska različica ni nič kaj bolj uvidevnejša za rekreativce - vsaj če se držite preveč spredaj. Kar se profila tiče, se na 27. kilometru trasa dvigne v 8-kilometrski klanec, ki ima povprečen naklon 5%, največjega pa 9%. Nič kaj pretirano zahtevnega, vendar odlično za razredčevanje strnjene kolone. Pozabite sicer na polimaratonsko stopanje s koles, tule se med prvimi »goni do konca« in nič kaj rekreativno.

V Suhem dolu nas je čakala prva okrepčevalna postaja, z njo pa župa! Ne juha, bila je zares domača goveja župa. Misleč, da je čaj, sem hitro nagnila, da bi potešila žejo, a še preden bi vso vsebino uspela skonzumirati, odvrgla skodelico in se raje okrepčala z vodo. Resno, župa? Še tenstan krompir in solato, pa imamo nedeljsko kosilo!

Ob spuščanju v Lučine sem imela seveda nemalo problemov s polaganjem ovinkov, nekajkrat sem imela občutek, da bom zletela z ovinka, saj sem se lahko ustavljala zgolj z zadnjo zavoro. V Gorenji vasi se proga zopet priključi Veliki Franji in poteka skupaj z njo po enaki časovnici ter progi do cilja v BTC City. Iz Poljan se je pot jako hitro (s kakih 38-40km/h) vila v že skoraj domačo Škofjo Loko, kjer nas je na 61. kilometru čakala druga okrepčevalna postaja, tokrat brez župe. Nasvet tedna: VEDNO NAPOLNITE BIDON! (Ne z župo, seveda.) Ker lahko se vam zgodi, da boste do naslednje okrepčevalne postaje že fatamorganizirali in se vam bo zadnji kilometer do okrepčevalne postaje na 79. kilometru zdel neskončno dolg.

Na domačem teritoriju: skozi Vodice in Tacen je šlo – nasprotno od pričakovanega – ne hitreje, ampak počasneje. Ritem sem ponovno v floti kolesarjev začela pospeševati na Dunajski cesti, ko si od daleč že lahko čutil vzdušje ob cilju. In potem končno: CILJ. In makaroni in voda in sladoled in MEDALJA. Slab začetek, dober konec, pravijo. Se strinjava.

Maraton Franja je rekreativno-tekmovalna prireditev: to pomeni, da tistim v prvih vrstah težko lahko rečeš rekreativec, tistim v zadnjih pa težko tekmovalec. Zagotovo je posebno doživetje, ko se skupaj v več kot tisoččeladni množici pelješ skozi Čopovo ulico, voziš po nasprotnem pasu Slovenske ceste, grizeš v Vrzdenec in adrenalinsko pritiskaš na pedala v Poljanski dolini. Po drugi strani je tudi pot grdih padcev, rešilcev, počenih gum in izčrpanosti. In je eno posebno vzdušje, ki ga je z besedami nemogoče tako dobro opisati, kot ga je lahko čutiti. In to mislim dobesedno. Geli za »sitzenprobleme« v darilnem paketu niso brez razloga.

Letos je Mali maraton Franjo prevozilo 1272 moških in 173 žensk. Naj ob tem skromno pripomniva, da sva barve KaŠeKaja kar dobro branila: s povprečno malce pod 30km/h sva se uvrstila v prvo tretjino skupnih rezultatov v moški in ženski kategoriji.

Naslednje leto pa vsi, brez izgovorov!

V nedeljo se je kolesarska sekcija KŠK v 10-članski postavi pridružila okoli 300 kolesarjem na Kolesarskem maratonu Kranj-Jezersko in 4. Memorialu Mirka Krakerja.
Še pred štartom izpred kranjske izpostave ameriške prehrambene verige McDonald’s smo med kolesarji ugledali precej znanih obrazov: organizatorje Rekreatura, Karami, punce pa smo jasno (še vedno) zavzdihovale za ekipo Iskra Pro Juniors. No ja, ali pa smo vzdihovale zgolj zaradi čirške klančine.

Trasa je bila malce prirejena: namesto direktive skozi Primskovo, smo naredili en ovinek “okrog rit v varžet” po Jelenovem klancu navzdol, Čirškem klancu navzgor, skozi Voklo, kjer nas je prvič presenetil dež, in Šenčur, kjer smo v središču vasi na levi lahko občudovali novopečeni (novoprepraženi?) spomenik krompirju, pot nadaljevali naravnost skozi Visoko, nato pa se priključili desno na glavno cesto, ki vodi proti Preddvoru. Odtod smo se držali samo še naravnost in navzgor, se v dolini Kokre še enkrat malce osvežili z dežjem (punce smo ugotovile, da so naše noge v dežju lepše kot sicer), in po 37 kilometrih ob s soncem obsijanem Planšarskem jezeru zaključili nedeljsko maratoniranje.

Ob prihodu v cilj smo dobili tudi medaljo, toplo malico (mmm, super makarončki, res!) in pijačo. Pa tudi vrsto drugih nagrad, ki smo si jih demokratično razdelili.

Še bomo šli!

(Nekaj članom kolesarske sekcije ni bilo dovolj dežno tuširanje med potjo, zato so se na koncu osvežili še v vodnjaku na Glavnem trgu. Za čistočo je pač treba skrbet!)

In še: kdo je bil Mirko Kraker?
Mirko Kraker (1954 – 2003) je bil dolgoletni član državne reprezentance, po zaključku tekmovalne kariere je bil mehanik državne reprezentance, v nadaljevanju tudi klubski mehanik kolesarskega kluba Sava in član kolesarskega kluba Šenčur. Poleg kolesarstva je imel rad tudi gore, na žalost pa se je prav tam, na Grintovcu, leta 2003 smrtno ponesrečil.

Foto utrinki: klik

Predprejšnjo nedeljo jo je zagodlo vreme, prejšnjo smo se posvečali študijskim, delovnim in gospodinjskim (ja, tudi kuhat znamo – samo za poročit smo, vemo;)) obveznostim, včeraj pa si po 14-dnevni abstinenci nedeljskih kolesarskih druženj nismo več mogli pomagati, da ne bi zajahali naših biciklov.

Prestavljeni Memorial Mirka Krakerja, na katerega se odpravljamo naslednjo nedeljo, nam je dal idejo, da preverimo teren do Jezerskega. Navkljub precej visoki nadmorski višini – tam nekje 890 metrov nadmorske višine ima Zgornje Jezersko – vzpon ni pretirano zahtevan, saj se teren skozi dolino Kokre dviguje počasi, za odtenek zahtevnejši je samo zadnji klanec tik pred ciljno tablo za Jezersko. 35-kilometrska pot nas je skozi prijeten ambient ozke gorske doline, ki jo je med grebene Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp vrezala Kokra, popeljala v »majhno deželico, čisto samosvojo, krog in krog obdano z gorami«. Tako teren kot pokrajina pravzaprav spominjata na že lani osvojeno Kamniško Bistrico.

Planšarsko jezero na Jezerskem, po katerem se podijo račke, je tudi idilično prizorišče za martinčkanje nepopisne množice turistov, ki jih Jezersko privablja skozi vse leto: kolesarje, motoriste, izletnike, pražnje oblečene mladenke in mladeniče, ki jim je še malo nerodno, in naključne telefoniste. Mislim, da nisem videla, da bi kdo uporabljal telefonsko govorilnico, odkar je Mobitel na tržišče lansiral rumene mobičuke.

In najboljša stvar včerajšnjega izleta: če gre gor, bo šlo tudi dol: čeprav je prijetno kolesariti do Jezerskega, se je še bolj prijetno spuščati nazaj v dolino.
Pa pridite navijat v nedeljo!

p. s. In skoraj bi pozabili! Ljudje se nas ne bojijo več – včeraj smo s 70-kilometrskim zalogajem krstili novega člana kolesarske sekcije: Luka. (Vsi v en glas: »Živjo Luka!«)

Fotke: klik

V nedeljo smo se spet potepali po Gorenjski.

Izpred Tehniškega šolskega centra v Kranju smo zavili desno proti Naklu, pazili, da nismo povozili preveč nedeljskih sprehajalcev in vozičkarjev, nato pa spet desno proti Dupljam. Na zahodu Spodnje in Zgornje Duplje omejuje Tržiška Bistrica, na vzhodu pa Udinboršt, kjer v konglomeratu lahko opazimo kraške pojave.

Iz Dupelj in Žiganje vasi smo pribiciklirali v Križe, nato pa se s premalo zaleta vzpenjali po klancu do Golnika. Tisti klanec je tam najbrž z zdravstvenim namenom – glede na to, da se na vrhu nahaja eno najbolj znanih evropskih zdravilišč za pljučne bolezni. Golnik leži ob vznožju Kriške gore in ima zaradi sončne lege, mirnega okolja in blagega alpskega podnebja idilično lego.

Iz Golnika smo se spustili v Goriče in Trstenik, ki stoji ob vznožju mogočnega Storžiča. Ste vedeli, da ima Storžič 300 dni v letu »kapo«? No, nismo ravno opazovali, ali najvišja gora v zahodnem delu Kamniško-Savinjskih Alp (2132 m) tudi to nedeljo prijateljuje z oblaki, ker nas je bolj vznemiril nesramni klanec iz Trstenika proti Bašlju. (V resnici sploh ni bilo tako težko, ampak malce drame za začetek sezone ne škodi!)

… potem pa je šlo samo še navzdol. Iz Bašlja smo se usmerili proti Zgornji in Spodnji Beli ter Bobovku, ki je najbolj znan po najdbi mamutovega okostja, oklov in fosilnih ostankov rib. V čast temu smo se poklonili s častnim kroženjem okoli skulpture mamuta, ki se nahaja v krožišču pri Dežmanu na Kokrici pri Kranju. Avtomobili so navdušeno ploskali, khm … opazovali dogajanje, medtem ko so čakali, da se karavana kolesarjev izključi iz krožišča.

Pretežno ravninsko turo in zadnji uradni trening pred memorialom Mirka Krakerja smo zaključili v zlatopoljski kavarni na Radlerju in vodi.

In še nekaj: spet je pokalo. Gume namreč: tokrat je dušo na cilju spustila Jasnina guma. Žalna slovesnost bo drevi na smetišču v ožjem kolesarskem krogu.

fotke: klik

Letošnja statistika:
2 počeni gumi (Jasna & Neža)
1 odtrgan ventil na specialki (Andraž)
1 zvito zapestje (za tole zgodbo se obrnite neposredno na Ranko)

Včerajšnja predmajska sončna nedelja je bila kot nalašč za uradno otvoritev kolesarske sezone. Slavje se je pričelo še pred uradnim štartom, ko je počila ne prva steklenica šampanjca, ampak guma na Nežinem kolesu. K sreči ima kolesarska sekcija že tako odlično izurjeno tehnično zaledje, da je bila naša najmlajša članica že čez nekaj minut ponovno bojno opremljena. (Tehnična ekipa zaenkrat še ne konkurira Schumacherjevim mehanikom, ampak napredujemo …) Po uvodni inicializaciji novih članov, ki so se sram-jih-bodi skrivali doma, smo se družno zmenili, da odrinemo proti Zbiljam, Medvodam in Škofji Loki.

Izpred Sloge na Primskovem smo se usmerili proti Šenčurju in še pred podvozom zavili desno v smer agromehanizacijskih plakatov. Pot nas je vodila mimo dveh umetnih jezer: Trbojskega in Zbiljskega. Trboje so nam bolj kot jezero v spomin priklicale druge kulturne znamenitosti, kot je na primer bar Borovnička. Zbiljsko jezero, ki je nastalo leta 1953 po zajezitvi Save ob izgradnji hidroelektrarne Medvode, pa očitno še vedno ostaja zelo privlačna turistična točka: obiskovalcev je bilo skoraj toliko, kot jih je povprečno na sobotni večer v šenčurskem Anticu. (In vsi tisti, ki še niste okusili gostinskega fenomena šenčurske industrijske cone – tam je obiskovalcev zares nenormalno VELIKO!)

Prijetno ravninsko turo s 5-odstotnimi klančinami smo nadaljevali skozi idilične vasice Sorškega polja: Rakovnik, Drago, Pungert, Hosto in Puštal. Naselje Puštal stoji na desnem bregu Poljanske Sore, do (baje) najbolje ohranjenega srednjeveškega mesta v Sloveniji, Škofje Loke, pa je dohod možen čez Puštalski most ali prek »Hudičeve brvi«. Iz Škofje Loke smo nato po že znanih poljskih poteh mimo hord nedeljskih rolarjev in kolesarjev odkolesarili v mondeno predmestje Kranja – Stražišče. Tam se je KŠK-jeva ekipa kolesarjev pridružila ekipnemu navijanju za bodoče prvake inline hokeja in za konec uspešnega izleta nazdravila s kozarci piva in bidoni vode.

Statistika:
Dolžina: 37,3 km
Čas: 1h48min

fotke: klik