Rekreatur je v tem letu postal naš najpomembnejši dogodek v kolesarski karieri – to vam bodo zagotovo potrdili naši prijatelji in znanci, ki so bili celo leto primorani poslušati naše zgodbe in peripetije s prvega ekipnega kolesarjenja po Sloveniji. Veliko o tem, kako fino smo se imeli lansko leto, pove že dejstvo, da smo si »sedeže« za letošnjo maratonsko preizkušnjo zagotovili že nekaj minut po odprtju prijav.

Kot obljubljeno, smo razširili ekipi KŠK bejb in KŠK fantov na 8 članov – zahtevno avdicijo so preživeli Ranka, Manca, Mateja, Dane, Miha, Samotu pa smo malce pogledali skozi prste, ker si je precej izkušenj z Rekreaturom nabral že lansko leto kot spremljevalec.

Začetno vznemirjenje je bilo čutiti že na vlaku za Črnomelj, kjer smo z megafonom (ki je čisto mimogrede enostavno a-must-have na Rekreaturu) zabavali ostale potnike, to pa se je nato stopnjevalo vse do Kanižarice, kjer je bil tudi uradni štart 3. Rekreatura. Pred restavracijo Štajdohar se je trla mavrica kolesarskih dresev, spremljevalnih vozil in oranžnih baretk: sami znani obrazi, stiski rok in kramljanje. Že v tem se kaže, da Rekreatur ni zgolj kolesarjenje, ampak predvsem druženje na kolesu.

Lepo četrtkovo popoldne je bilo namenjenu prologu po okolici Črnomlja. Enourna pokušina trase na kolesu se je zaključila z okušanjem vin, uradno zaprisego, nastopom belokranjske folklore in premiero nove uradne himne Rekreatura. Neformalno druženje se je nato izpred restavracije preselilo v dijaški dom, kjer smo ob dveh ponoči z motoristi vadili rock’n'roll obrate, Mojci čestitali za 19. rojstni dan in se (še) neutrudljivih lic na ves glas smejali.

Malce manj neutrudni smo bili čez 6 ur na štartu v Kanižarici, kjer se je tokrat začelo zares. Prva etapa je bila dolga 124 kilometrov, skupno pa je imela 1652 m vzponov, iz Črnomlja je vodila skozi Semič, Novo mesto, Šentjernej, Rako, Krško, Senovo, Podsredo do Podčetrtka. Spomnim se, da je zjutraj Manca, še pred našim štartom, dejala, da ima slab občutek, da se bo danes nekaj zgodilo. Njen šesti čut se je izkazal za resničnega že po nekaj dvajsetih kilometrov, ko smo bile neposredne priče prometni nesreči. Dekle v rdečem cliotu je ob prehitevanju naše karavane prepozno ugledala zavirajoči avto pred seboj, zato je z vso silo treščila vanj, avto pa je nato obrnilo pravokotno na cesto in se ustavilo dva metra pred vodjo naše ekipe, Nežo. K sreči je bila poškodovana samo pločevina, se pa človeku ob tem nehote v mislih vedno pojavijo črni scenariji, kaj vse bi se še lahko zgodilo.

Pretresene smo vrtele pedala do kontrolne točke v Šentjerneju, kjer smo se doživetega razbremenile s slikanjem ob šentjernejskem petelinu. Fantje so nas že prvi dan preimenovali v kure, zato se je spodobilo slikati zraven vrhovne vodje.

Kolesarska trasa je bila speljana po poteh Kozjanskega regijskega parka: skozi Krško, Senovo in Koprivnico smo se spustili proti Podsredi, kjer nas je že drugič tisti dan stisnilo. »Počasi, počasi,« se je slišalo, nakar je po rokah, ki so pritiskale na zavore, zagomazelo. Na razbeljenem asfaltu je ležalo telo Vike, kolesarke Calvic, ki je v spustu padla. »Pa ne spet Calvice …«

Prejšnja razposajenost s kontrolnih točk se je nekoliko polegla, na obrazih ekip se je zarisala zaskrbljenost. Zaradi čakanja na rešilec je žirija odločila, da se bo čas meril samo do druge kontrolne točke, pot pa po nekoliko spremenjeni trasi vseeno počasi in varno vodila do cilja.

Ko smo že mislili, da smo danes doživeli vse, nas na cilju v Aqualuni pri mljaskanju enolončnice vrže s stola novica, da nimamo prenočišča. Po lobiranju Špele in Anje smo si postelje nato zagotovili v Rogaški Slatini, ki je zaradi oddaljenosti zahtevala nekaj logističnih težav (situacija: en kombi, 18 ljudi in preveč prtljage).  Noč je bila prekratka, da bi stkali strategijo za osvojitev povprečja – po prologu in končani prvi etapi se je namreč izkazalo, da smo oboji prehitri od povprečja; zanimivo, situacija pri dekletih je bila lansko leto ravno obratna.

Najmanj obetavna je bila vremenska napoved za sobotno drugo etapo. Pričeli smo jo v Podčetrtku, nadaljevali skozi Gorico, Sevnico, Radeče, Hrastnik, gorski cilj je bil na Podmeji, končala pa se je v Žalcu. Njena dolžina je bila 115 kilometrov, skupnih vzponov je bilo 1485 m.

Tisti dan jo je skupil Miha, ko se je zaradi tovornjaka stresel na makadamu. Še dobro, da je spremljevalna ekipa že tako rutinirana, da takoj zna oskrbeti bojne rane. (In še dobro, da je ženska ekipa tako vešča v gospodinjskih opravilih, da zna krpati tudi drese.)

Če smo na sevniškem gradu še optimistično upali na ugodne vremenske razmere do cilja, so se naša upanja začela razblinjati v vzponu na Podmejo. Nevihta je bila neizogibna. Luč na nebu je postajala vedno bolj motna, vse je postalo prepredeno s temnomodro, skorajda črnimi, oblaki, zadihane kolesarje pa je nazaj v dolino potiskal mrzel veter s pršičem. Temačna scenografija se je razbesnela samo nekaj minutk po tem, ko je skoraj vsa ženska ekipa prispela na 724 metrov visok cilj. Močan dež je do obisti namočil Elo in Jasno, pa tudi vse KŠK-jeve fante, ki so se takrat zaradi taktike »levo levo« šele vzpenjali. Nato je udarila še toča.

Tisti, ki smo bili na varnem, toplem in suhem v gostilni, smo od časa do časa samo nemo odstirali zavese in iskali znane obraze prispelih kolesarjev. Takrat nisi bil več pomemben, čigav si – vsi smo pomagali drug drugemu, s suhimi oblačili, brisačami, tudi z janževci, če je bilo treba.

Ko je bila cela Rekreaturova posadka zbrana na Podmeji, so povedali, da je etapa prekinjena in da je gorski cilj tudi uradni cilj druge etape. V Žalec se zaradi dežja, ki še vedno ni ponehal, in spolzkega cestišča ni bilo varno spuščati s kolesom. S skupnimi močmi – vseh 24 ekip je takrat zares postala ena sama – smo se nato zvozili v dolino; najprej kolesarji, nato pa tudi kolesa.

Rezultati tisti dan zares niso bili več tako pomembni, pa vendarle: fantje so imeli srečo v nesreči: ravno zaradi vedritve so samo za nekaj sekund zgrešili povprečje, dekleta pa smo bila tako ali tako neulovljiva, že s kakšno uro prednosti pred povprečjem.

Vreme se čez noč ni kaj bistveno spremenilo: v nedeljo zjutraj nas je zmrazilo oblačno nebo in dež, zaradi česar je bil štart prestavljen za pol ure. Zadnja etapa je bila še najbolj prizanesljiva s klanci, imeli smo »le« 1128 m vzponov, prevozili smo 112 kilometrov. Iz Žalca je trasa vodila skozi Polzelo, Vransko, Trojane, do Moravč, Radomelj, Komende, skozi Preddvor do cilja v Kranju.

Že tradicionalno smo imele največ težav z navigacijo ravno pri tretji etapi. Nekajkrat smo zašle, zgrešile odcep, a se po preučitvi karte ali srečanju z ostalimi ekipami nato spet kmalu našle.

Veste, zakaj je tretja etapa vedno najslajša? Ker se pelješ domov. Priznam, da se tudi bolečine zmanjšajo: zadnjica te ne boli več tako zelo, noge pa postajajo vedno bolj peresno lahke.

Ko se pelješ skozi Cerklje, Preddvor, Primskovo, si že zmagal. S fanti smo se združili na Primskovem, nato pa skupaj zmagoslavno zapeljali v cilj, pot s teles pa sprali na tradicionalni skupni prhi v vodnjaku.

Po 360 kilometrih v nogah poražencev ni.

Ker so fantje čakali na svoje »kure«, so bili prepočasni, in tako končali na 12. mestu, KŠK bejbe pa smo bile veliko prehitre in zato končale na 19. mestu. Pa vendarle je bolj kot umestitev na Glavnem trgu v Kranju odmevala nagrada za najbolj simpatično ekipo – ja, najbolj simpatične kolesarke smo bile ravno me. Opazke so takrat stran vrgli celo fantje in se nam javno poklonili.

Kljub temu, da je na Rekreaturu bolj kot tekmovalnost pomembno druženje in zabava, se človeška nrav ne more upreti prenaglemu sklepanju in omalovaževanju. Klancev je bilo letos res več kot lani, pa vendarle to ni bil tako pretiran zalogaj, da ga KŠK fantje in KŠK bejbe ne bi zmogli. Na tretji etapi smo pri Moravčah zaradi slabih označb KŠK bejbe zgrešile pravo pot in morda zato imele kak višinski meter manj, a vseeno smo traso prevozile pošteno in popolnoma z lastnimi močmi. Da bi goljufali, niti nismo imeli možnosti: naš kombi je imel 9 sedežev, na katerih je bilo komaj dovolj prostora za prtljago 18 ljudi, kaj šele, da bi kam lahko spravili kolesa.

Tudi letošnji Rekreatur je bila nepozabna, zanimiva, a težka preizkušnja. Kljub grenkemu priokusu, ki so ga pustile govorice po Rekreaturu, srčno upamo, da se srečamo tudi naslednje leto!

Fotke: prolog, 1. etapa, 2. etapa, 3. etapa.

Rekreatur je že nekaj časa za nami, mi pa smo zbrali nekaj filmskega materiala, ki vam ga ponujamo v vpogled.

1. dan: prolog

Pižama na železniški postaji v Kranju: carji

Ekipi drvita na prolog v Izolo:

Štart obeh KŠK ekip:

(več …)

Imamo zelo dober razlog, da smo neažurni s poročilom četrtega dne – praznovanje ob športnem dogodku leta in uspehu KŠK fantov, ki so s taktiko LEVO LEVO pribrcali na 2. mesto Rekreatura, smo namreč malce potegnili v noč. Ob fotografskih in video vtisih rekreaturnih trenutkov smo podoživljali uspeh celotne KŠK ekipe, ki je uspela premagati vse klance in spuste, prenesti vse esence znoja v kombiju in skonzumirati vse požirke travarike.

Z opisom trase ne bomo suhoparili, takisto ne bomo analizirali milega klanca do strah vzbujajočega Bogenšperka, ne bomo priznali, da dekleta še vedno omedlevamo za zmagovalci Iskra Pro Juniorsi, pa čeprav nam je bila ljubezen dovoljena le do Čirč, izdali vam ne bomo niti, kako neverjeten občutek je, ko po 360 kilometrih v daljavi zagledaš Dino burek in kako se odrevenele ritne mišice in bolečine v kolenih pretopijo v en neopisljiv drget telesa, bomo pa razjasnili nekaj pogosto zastavljenih vprašanj.

~ FAK (frikventli askd kveščns) ~

Kaj je to taktika LEVO LEVO?
Taktika LEVO LEVO je ena izmed pogosteje uporabljanih strategij kolesarskih ekip, ki stremijo k oranžni majici Rekreatura. Omenjena taktika je sicer v samem bistvu sprta s športnim duhom tekmovanja, saj spodbuja pivske navade, a je učinkovita pri vzpostavljanju novih socialnih stikov. Poleg hladne ohladitve v obliki piva zahteva pijansko navijanje in vzklikanje »levo levo« ob pogledu na mimovozeče ekipe, tudi v primeru, da se gostilna nahaja na kolesarjevi desni strani.

Po čem si bomo zapomnili 3. etapo?
KŠK bejbe po »izgubljanju« na domačem terenu, sicer pa po romskih navijačih, glasnem petju med potjo, na žalost tudi po grdem padcu ene izmed Calvic, po prvih navijačih v Trbojah in ponovni združbi celotne KŠK ekipe v Borovnički, skupnem prihodu v cilj, šampanjcu, čestitkah, objemih in mrzli kopeli v vodnjaku na Glavnem trgu. Kranj je naš!

Kdo je najboljši?
Najboljša sta Špela in Samo, ki jima opojne vonjave znojnega parfuma in zahtevnost KaŠeKajevcev nista pohrustala živcev; najboljše smo Neža, Maja, Ela, Jasna, Pina in Mojca, ker smo z nizkimi in previsokimi sedeži, bolečimi meči in koleni, odrgnjenimi komolci ter odrevenelimi mišicami na zadnjici odbrcale vseh 360 kilometrov in najboljši so Tadej, Peter, Andraž, Joco in Bojan, ker so se odlično držali skozi celoten Rekreatur in ker so si zmago zaslužili.

Dopolni …
V 3. etapi smo prevozili … 119 km.
KŠK bejbe so v skupnem seštevku pristale na … 13. mestu.
KŠK fantje so slavili na … 2. mestu.
Rekreatur je … zakon.

Klik za fotke.

Klik za uradne rezultate.

Cosmo nasvet: kako vzbuditi pozornost stotih alfa samcev (= star 50+, bir bauh, specialke in preveč kondicije)?

Voziš 32 km/h po rahlem klančku navzdol, brez velikih posebnosti na cesti ali kakršnih koli motečih faktorjev na vsem lepem izgubiš kontrolo nad kolesom, zavijugaš ter zgrmiš na pekoč asfalt. Ko se s krvavimi komolci in kolenom pobiraš s tal, vmes vsem razlagaš, da si okej, v glavi kalkuliraš, what the fuck just happened.

Poleg omenjenih poškodb ugotoviš, da imaš še enormno modrico na levem stegnu in odrgnine na trebuhu. Nato na pomoč prihiti rdečo vozilo aka spremljevalni kombi, v katerem te amaterska reševalca Samo & Špela profesionalno razkužita in povijeta.

In potem imaš pozornosti več kot dovolj. Na kontrolni točki te vsi trepljajo, sprašujejo po počutju, ponujajo masaže ter celo privatna zdravljenja.

Sicer pa smo danes tudi malce kolesarili: prevozili smo 108 km, se naučili zavijati LEVO LEVO v gostilne in doživeli pravo presenečenje, ko so nas v ciljne Dolenjske Toplice pospremili zvesti navijači iz Kranja. FORZA BEJBE!

V skupnem seštevku so fantje na 5. mestu, dekleta pa malce nižje kot včeraj, in sicer na 14. mestu.

Fotke: klik

Številke:

število km: 108 km
čas fantje:6h10min (3. mesto)
čas bejbe: 6h31min (12. mesto)
povprečje: 6h03min

Se vidimo v Kranju!

Če je bil prolog mokra pustolovščina, je bila prva etapa kraljevska pustolovščina. Takšen pridevnik si je zaslužila predvsem zaradi klancev; z njimi načrtovalec poti namreč ni skoparil – z vzponom na svetega Antona, kolesarjenjem čez Črni Kal in pedaliranjem do Postojne smo naredili nekaj več kot 1500 višinskih metrov. Khm, tole pa ni več mašji kašelj, kajne? (Najbrž že veste, s čim se bomo hvalili do konca leta.)

Takole: naj povemo še, da je Rekreatur bolj kot tekmovanje družabni dogodek in KŠK bejbam družbe pred potjo, med potjo in po poti vsekakor ne manjka.

Po bučnem sprejemu v marini je ob 9:14 startala najbolj razvpita ženska ekipa Rekreatura (= KŠK bejbe) in kaj kmalu zagrizla v klanec. Že kmalu pri vzponu v obličje svetega Antona so nas ujeli fantje, ki so imeli štart 14 minut za nami. Šent Tončija so menda podkupili s travarico (pravilen fonetičen izgovor je [travarika]).

Po prvem vzponu je sledil prvi spust do Kubeda, kjer nas je na prvi kontrolni točki čakala žižola in iz zvočnikov odmevajoče harmonike. Raje kot soplesalce smo zavrteli pedala in zagrizli proti Črnemu Kalu, kot da klancev še ni dovolj, smo se vzpeli še čez Kozinski klanec in padli v Kozino, nato pa zavili na staro magistralko.

Ženski del so na tem mestu začele pestiti medicinske težave, fantje pa so se bolj kot sami s sabo ubadali s tehničnimi težavami.

Ko smo se bejbe po mukotrpnih naporih in bolečinah v kolenih znašle v Lokvah, je že dišalo po drugi kontrolni točki, ki se je nahajala v Sežani. Fantje nimajo najbolj izostrenega vonja, pa so jo skupaj z lipicanci namesto do KT-ja mahnili kar do italijanske meje. (In pravijo, da jim ni žal, da so zgrešili. Poglej si na filmčku, zakaj!)

V Sežani so nas sprejeli temni oblaki in bolj pomembno - teranov liker, ki je predramil črevesno floro ter nam na prepotene obraze ponovno nadel prešerne nasmehe.

Čas za krmljenje, legalen doping in hop – spet smo odrinili. V križišču desno proti Križu, skozi Filipčje brdo, nato pa smo se čez nekaj klancev (a jih že nau konc al kva?!) namenili do Postojne. V zadnjih kilometrih smo KŠK bejbe ujele KŠK fante na počitku, ki so ravnokar oskrbeli Tadejevo gumo – reva je imela dovolj in si je s plastičnim nožem zadala tragično smrt. Nismo preveč žalovali za njo, smo se pa KŠK-jevci združili v eno in v cilj spektaktularno zakolesarili skupaj.

Današnje številke:

Število km: 111km
čas KŠK fantje: 6h56min
čas KŠK bejbe: 7h01min

Rezultati 1. etape:

Fantje na 8. mestu, bejbe na 10. mestu. V skupnem seštevku so tako KŠK fantje samo z 10 sekundami zaostanka na nehvaležnem drugem mestu, KŠK bejbe pa ponovno v zlati sredini, na 10. mestu.

Fotke: klik

Če bi bili bolj biblično razpoloženi, bi dejali, da so besede končno meso postale. Ob osmih smo se (še) nasmejanih obrazov v desetčlanski postavi zbrali na železniški postaji v Kranju in tam prvič uzrli očitne Rekreaturove konkurente. Do železniške postaje v Kopru smo v ženskem kupeju obdelali vse lokalne trače, analizirali aktualno politično dogajanje in skovali skrivno strategijo za osvojitev oranžne majice prihajajočega maratonskega kolesarjenja. Gre za tako skrivno strategijo, da zanjo zenkrat ne ve nihče, niti sami člani KŠK ekip.

Do 17. ure, ko je bil uradni štart prologa v Izoli smo se že dodobra akumulirali na deževno vreme, kljub temu pa ves čas upali in se prepričevali, da bodo do našega štarta obmorsko ravan že božali sončni žarki. Ampak je niso. Pravzaprav se je vse skupaj še poslabšalo: nad nami se je gnetla nepretrgana gmota oblakov, dež pa je vedno bolj neusmiljeno padal. Pa smo mislili, da smo z zamenjavo zračnice, ki nam jo je zagodla ravno na poti do štartne pozicije, pripravljeni na vse …

Bolj smo pogledovali v nebo, bolj so naši obrazi postajali kisli. Hrabri miški prejšnjih ekip, ki smo jih v navijaškem slogu bodrili v prvih metrih, so nas navdali z energijo, da so ob 17.24 KŠK fantje in dve minuti kasneje tudi KŠK bejbe ponosno stali na štartni črti.

Premočeni od nog do glave smo se zagnali v dež in sprva stežka obračala drseča pedala, nato pa vedno bolj začeli kljubovati vetru in neusmiljenemu tušu. Morda smo odkrili celo nekaj sadomazohista v sebi, saj smo v mokrem treningu začeli celo malce uživati. Na vzponu na Gažon smo KŠK bejbe odkrile nove kandidate za klub oboževalcev in poleg vzdevka, ki se skriva v imenu ekipe, dobile še cel pehar novih nadimkov, med najpogostejšimi mačke in miškice.

Po klancu navzgor so se podplati utapljali v vodni kopeli, prsti pa trdno oklepali krmila, dokler v daljavi nismo zagledali kontrolne točke. Aleluja! (Zares, danes smo preveč biblični.) En šluk domačega refoška je telo ponovno predramil iz mokrega spanca in oživil prste, ki so tokrat morali stiskati zavore. Vožnja navzdol po ekstra spolzkem in mastnem cestišču je loterija. Na padec ali nepadec.

In smo padali. Joco je trdoto tal začutil ob sunkovitem zaviranju v križišču. Mojca pet ur kasneje na hodniku motela. Ja, še dihamo!

Potem se je zjasnilo in se zgodilo tisto, kar ponavadi berete v osladnih romantičnih zgodbah. Nebo se je razprlo, skozi špranjo se je prikobacalo sonce, vmes nekje še dvojna mavrica, in pozdravljalo Rekreaturove tekmovalce, ki so se približevali cilju. KŠK fantje so v cilj prispeli s časom 1 ure in 7 minut, dekleta smo ciljno črto prevozila po 1 uri 17 minutah, najbolj povprečni so se nahajali nekje vmes med nami – z 1 uro 14 minutami in 7 sekundami. Tako bomo jutri punce štartale sedme po vrsti, fantje pa so pristali na sedemnajsti štartni poziciji.

Umazane podrobnosti s spoznavnega večera pa naslednjič …

Za statistične fetišiste:

trasa: Izola – Koper – Gažon – Izola
prevoženih kilometrov: 22,7 km (+16km)
čas KŠK fantje: 1h7min
čas KŠK bejbe: 1h17min
občutki: mokri!

fotke: klik

KŠK bejbe

Ohlapni študentski urniki, posledica poletne odsotnosti sedenja za študijsko literaturo, in ohlapna telesa, posledice posvem istega početja, so šest aktivnih študentk odposlale na misijo iskanja ultimativne rešitve. Odgovor se je izpisal v obliki ustanovitve Kolesarske sekcije KŠK, ki je dekleta posedel na kolesarske sedeže in jih celo poletje gnal po okoliških gričih, gorenjskih gozdovih in vinorodnem dolenjskem hribovju. Idilični razgledi, postavni sokolesarji in ojačane nožne mišice so jih tako prevzeli, da so se odločile za maratonsko manifestacijo svojega kolesarskega entuziazma v obliki prijave na Rekreatur.

V najmlajši, najbolj ženski in – kot se šušlja med moškimi udeleženci maratona – najlepši ekipi tako brca, sopiha in se poti šest zagrizenih športnic in vestnih študentk, ki vsaka s svojim živahnim karakternim profilom poskrbi, da v ženski družbi nikoli ne zmanjka smeha, tem za pogovore in neizogibne energije.

Ko se sokolesarke pogreznejo v zimsko hibernacijo, neumorna vodja ekipe Neža Lužan intenzivno poskakuje na parketu aerobičnih telovadnic. Dokler svojih glasilk ne prične obremenjevati z dretjem v inštruktorski mikrofon, jih vztrajno trenira s stalnim govorjenjem in živahnim smehom, ki – zahvaljujoč neusahljivemu viru njene športne energije – ne potihneta niti v najbolj strmih klancih.

Navdušena inštruktorica aerobike Maja Ilc svoja aerobična znanja redno pretvarja v aktivne plesne gibe na obveznih žurih, kjer jo zavidljiva fizična kondicija na plesišču zadržuje vse do jutra. Ko ne pleše, pridno študira, skrbi za razvajanje ostalih članic z organizacijo morskih počitnic in sproščujočih večerov ob šiši ter vzdržuje dobre odnose z moškim delom spremljevalne ekipe.

Jasna Simović, najbolj vestna udeleženka rednih nedeljskih treningov, kondicijo nabira s prenašanjem obteženih natakarskih pladnjev in tovorjenjem težkih komunikoloških knjig. Obljublja, da bo svoja marketinška znanja vnovčila pri iskanju sponzorjev za prihodnje leto, do takrat pa bo pokroviteljsko vrzel zapolnila s pozitivno energijo in pridnim vrtenjem kolesarskih pedal.

Ela Omersa je pogosto stigmatizirana zaradi odstopajočega študija, saj z razliko od ostalih KŠK bejb ne paradira po marmornatih hodnikih FDV-ja, temveč vztrajno tabori v knjižnici Pravne fakultete. Poleg piflanja zakonikov najpametnejša članica v prostem času preizkuša svojo gibčnost na pilatesu, nakupuje estetsko kolesarsko opremo in nonšalantno bojkotira sodelovanje na ekipni spletni strani.

Mojca Jagodic ima hribe že v krvi, saj je večino svojega življenja preživela visoko nad gozdno mejo. Čeprav je njeno edino povezavo s civilizacijo dolgo predstavljal računalnik, je svojo novo komunikacijsko vez z dolino našla v kolesu. Poleg kamikaznih spustov v prostem času opravlja nekaj deset novinarskih služb, prakticira bizaren življenjski bioritem in se ljubiteljsko zaletava z avtomobili.

Pina Sadar ni na koncu zgolj v opisnem tekstu, temveč najpogosteje tudi v kolesarski koloni. Poleg izmučujočega sledenja sokolesarkam tekmuje z Mojco v številu avtomobilskih nesreč in novinarskih služb. Njen “nežen” glas preplavlja slovenske domove preko radijskih kanalov, diplomatske zmožnosti pa uveljavlja v delu piarovke. O (ne)kakovosti njenega dela priča dotični predstavitveni tekst.

KŠK fantje

Moški predstavniki kranjske študentske smetane, ki so simpatijo do kolesarjenja združili v ekipi KŠK fantje, so zveneča imena lokalne scene, ki jih na kranjskih ulicah pogosto ustavljajo oboževalke in prosijo za avtogram, za njimi norijo najstnice, prenekatera mati pa si slehernega izmed njih želi za bodočega zeta. Poleg očitnega smisla za humor je v ekipi mogoče najti nekdanjega športnika, neustavljivega rock’n'roll žurerja, bodočega rekorderja v pitju piva na dolge proge in kar dva profesionalna fotografa.

Eden izmed slednjih je Bojan Okorn, srce klubske kolesarske sekcije, gonilni motivator in načrtovalec nedeljskih kolesarskih izletov. Študent mehatronike na Tehniškem šolskem centru Kranj je nekdaj pobiral priznanja na šahovskih tekmovanjih, danes pa svoj talent razkazuje na mednarodnih fotografskih natečajih.

Fotografske vtise rad beleži tudi Tadej Slemc, sicer absolvent računalništva in informatike na Univerzi v Ljubljani. Zapiflani alter ego, ki dneve in noči preždi za računalnikom, rešuje z zdravim duhom v zdravem telesu: hribolazi, smuča in drvi po sankališčih.

Najmlajši član ekipe Andraž Šiler, bodoči generalni sekretar NATA, je študent obramboslovja na Fakulteti za družbene vede. Neizprosen borec za študentske pravice, ki najraje sestankuje ob polnem kozarcu, pa je tudi velik športni navdušenec in navijač.

Surovi zvoki kitarskih rifov so opojna substanca Jožeta Bizovičarja, organizatorja prireditev, vodnega košarkarja, občasnega natakarja in nasploh multifunkcionalnega Kranjčana. Zagrizen rocker po duši poleg obračanja pedal na kolesu rad plava, teče, hribolazi in igra košarko.

Nekdanji up smučarskih skokov Peter Štefančič je edini izmed peterice, ki si kruh služi s športom. Kadar ni strog profesor športne vzgoje, uživa v kolesarjenju ali hrabro deska med morskimi valovi.

Spremljevalna ekipa

Vsak kolesar, ki je že kdajkoli okusil znoj ultramaratonskih etap, se zaveda, da je spremljevalna ekipa pri takšnih podvigih izrednega pomena. Tako za odličnim počutjem KŠK fantov in super izgledom KŠK bejb stojita dva bodrilna stebra spremljevalne ekipe, Špela Marn in Samo Bešlagič.

Študentka arhitekture in študent elektrotehnike sta v skladu s celostno podobo KŠK ekip tudi zelo športna: Samo zdrav duh dokazuje z metanjem na koš, Špela pa je celo nekdanja atletinja. Šušlja pa se, da naj bi pod krinko Špela včasih smuknila tudi na kolo.

Špela bo poleg blagajničarskih poslov in navigacije opravljala še vlogo maserke - s svojimi magičnimi prsti bo sproščala razbolele ude kolesarjev. Samo bo v vlogi dežurnega fotografa in šoferja rdeče rakete skrbel za vsa tehnična (p)opravila na poti – je namreč tudi glavni vezist in uradni mehanik KŠK-jeve kolesarske enajsterice.

Tekst: Pina in Mojca

Lansko leto sem po slučaju spoznal prijetnega gospoda, ki sliši na ime Andrej Zalokar in je lastnik podjetja Studio Oreh. Šel sem na spletno stran podjetja, in tam ugotovil, da organizirajo kolesarski maraton z imenom Rekreatur. Tako sem si že lani poleti cedil sline nad tem maratonom, ki udeležencem ponuja obilo druženja, dobre volje, prelepe pokrajine, … A žal so moje sanje takrat padle v vodo, saj praktično nisem imel možnosti, da bi si okrog sebe nabral somišljenike za takšen podvig.

Z ustanovitvijo kolesarske sekcije, pa je na plan spet privrela ideja o udeležbi na Rekreaturu. Tako je prišel dan (21. junij), ko smo na maraton prijavili kar dve ekipi: KŠK bejbe in KŠK fantje. Odziv naših kolesarjev za udeležbo na maratonu me je več kot presenetil.

KŠK bejbe:

• Neža Lužan
• Maja Ilc
• Pina Sadar
• Jasna Simović
• Mojca Jagodic
• Ela Omersa

KŠK fantje:

• Bojan Okorn
• Tadej Slemc
• Andraž Šiler
• Jože Bizovičar
• Peter Štefančič

Kaj je ob prijavi naših dveh ekip zapisal organizator:

Ekipi KŠK fantje in KŠK bejbe nevarno zamajali povprečje!

Pravkar prijavljeni ekipi Kluba Študentov Kranj, sta nevarno zamajali povprečno starost do zdaj prijavljenih udeleženk in udeležencev REKREATURa. S svojo povprečno starostjo 25,20 l (fantje) in 22,17 l (bejbe) je le ta padla na 40, 83 l (ženske) in 43,38 l (moški). Ženske tako še trdneje držijo vodstvo in kar vidim jih (tiste iz drugih ekip) kako se nasmihajo ob misli, da so v povprečju vedno mlajše….kolesarke REKREATURa.

Novo prijavljeni ekipi sta med ostale ekipe vnesli nemir, saj ne vemo kaj bo odločalo o zmagovalcu: mladostna zaletavost ali zrele izkušnje. Vsekakor pričakujemo oster boj.

Vir: rekreatur.si

Rekreatur je 4-dnevni kolesarski maraton v skupni dolžini 359km in poteka med 23. in 26. avgustom 2007. Zmaga tista ekipa, ki se najbolj približa povprečnemu času vseh ekip. Več o maratonu si lahko preberete na www.rekreatur.si.

V času pisanja tega prispevka je na Rekreatur prijavljenih že rekordnih 18 ekip (108 ljudi), med tem ko je bilo lani prijavljenih “le” šest ekip.

Vsi skupaj že nestrpno odštevamo dneve (glej desni stolpec).