Če je bil prolog mokra pustolovščina, je bila prva etapa kraljevska pustolovščina. Takšen pridevnik si je zaslužila predvsem zaradi klancev; z njimi načrtovalec poti namreč ni skoparil – z vzponom na svetega Antona, kolesarjenjem čez Črni Kal in pedaliranjem do Postojne smo naredili nekaj več kot 1500 višinskih metrov. Khm, tole pa ni več mašji kašelj, kajne? (Najbrž že veste, s čim se bomo hvalili do konca leta.)

Takole: naj povemo še, da je Rekreatur bolj kot tekmovanje družabni dogodek in KŠK bejbam družbe pred potjo, med potjo in po poti vsekakor ne manjka.

Po bučnem sprejemu v marini je ob 9:14 startala najbolj razvpita ženska ekipa Rekreatura (= KŠK bejbe) in kaj kmalu zagrizla v klanec. Že kmalu pri vzponu v obličje svetega Antona so nas ujeli fantje, ki so imeli štart 14 minut za nami. Šent Tončija so menda podkupili s travarico (pravilen fonetičen izgovor je [travarika]).

Po prvem vzponu je sledil prvi spust do Kubeda, kjer nas je na prvi kontrolni točki čakala žižola in iz zvočnikov odmevajoče harmonike. Raje kot soplesalce smo zavrteli pedala in zagrizli proti Črnemu Kalu, kot da klancev še ni dovolj, smo se vzpeli še čez Kozinski klanec in padli v Kozino, nato pa zavili na staro magistralko.

Ženski del so na tem mestu začele pestiti medicinske težave, fantje pa so se bolj kot sami s sabo ubadali s tehničnimi težavami.

Ko smo se bejbe po mukotrpnih naporih in bolečinah v kolenih znašle v Lokvah, je že dišalo po drugi kontrolni točki, ki se je nahajala v Sežani. Fantje nimajo najbolj izostrenega vonja, pa so jo skupaj z lipicanci namesto do KT-ja mahnili kar do italijanske meje. (In pravijo, da jim ni žal, da so zgrešili. Poglej si na filmčku, zakaj!)

V Sežani so nas sprejeli temni oblaki in bolj pomembno - teranov liker, ki je predramil črevesno floro ter nam na prepotene obraze ponovno nadel prešerne nasmehe.

Čas za krmljenje, legalen doping in hop – spet smo odrinili. V križišču desno proti Križu, skozi Filipčje brdo, nato pa smo se čez nekaj klancev (a jih že nau konc al kva?!) namenili do Postojne. V zadnjih kilometrih smo KŠK bejbe ujele KŠK fante na počitku, ki so ravnokar oskrbeli Tadejevo gumo – reva je imela dovolj in si je s plastičnim nožem zadala tragično smrt. Nismo preveč žalovali za njo, smo se pa KŠK-jevci združili v eno in v cilj spektaktularno zakolesarili skupaj.

Današnje številke:

Število km: 111km
čas KŠK fantje: 6h56min
čas KŠK bejbe: 7h01min

Rezultati 1. etape:

Fantje na 8. mestu, bejbe na 10. mestu. V skupnem seštevku so tako KŠK fantje samo z 10 sekundami zaostanka na nehvaležnem drugem mestu, KŠK bejbe pa ponovno v zlati sredini, na 10. mestu.

Fotke: klik

Če bi bili bolj biblično razpoloženi, bi dejali, da so besede končno meso postale. Ob osmih smo se (še) nasmejanih obrazov v desetčlanski postavi zbrali na železniški postaji v Kranju in tam prvič uzrli očitne Rekreaturove konkurente. Do železniške postaje v Kopru smo v ženskem kupeju obdelali vse lokalne trače, analizirali aktualno politično dogajanje in skovali skrivno strategijo za osvojitev oranžne majice prihajajočega maratonskega kolesarjenja. Gre za tako skrivno strategijo, da zanjo zenkrat ne ve nihče, niti sami člani KŠK ekip.

Do 17. ure, ko je bil uradni štart prologa v Izoli smo se že dodobra akumulirali na deževno vreme, kljub temu pa ves čas upali in se prepričevali, da bodo do našega štarta obmorsko ravan že božali sončni žarki. Ampak je niso. Pravzaprav se je vse skupaj še poslabšalo: nad nami se je gnetla nepretrgana gmota oblakov, dež pa je vedno bolj neusmiljeno padal. Pa smo mislili, da smo z zamenjavo zračnice, ki nam jo je zagodla ravno na poti do štartne pozicije, pripravljeni na vse …

Bolj smo pogledovali v nebo, bolj so naši obrazi postajali kisli. Hrabri miški prejšnjih ekip, ki smo jih v navijaškem slogu bodrili v prvih metrih, so nas navdali z energijo, da so ob 17.24 KŠK fantje in dve minuti kasneje tudi KŠK bejbe ponosno stali na štartni črti.

Premočeni od nog do glave smo se zagnali v dež in sprva stežka obračala drseča pedala, nato pa vedno bolj začeli kljubovati vetru in neusmiljenemu tušu. Morda smo odkrili celo nekaj sadomazohista v sebi, saj smo v mokrem treningu začeli celo malce uživati. Na vzponu na Gažon smo KŠK bejbe odkrile nove kandidate za klub oboževalcev in poleg vzdevka, ki se skriva v imenu ekipe, dobile še cel pehar novih nadimkov, med najpogostejšimi mačke in miškice.

Po klancu navzgor so se podplati utapljali v vodni kopeli, prsti pa trdno oklepali krmila, dokler v daljavi nismo zagledali kontrolne točke. Aleluja! (Zares, danes smo preveč biblični.) En šluk domačega refoška je telo ponovno predramil iz mokrega spanca in oživil prste, ki so tokrat morali stiskati zavore. Vožnja navzdol po ekstra spolzkem in mastnem cestišču je loterija. Na padec ali nepadec.

In smo padali. Joco je trdoto tal začutil ob sunkovitem zaviranju v križišču. Mojca pet ur kasneje na hodniku motela. Ja, še dihamo!

Potem se je zjasnilo in se zgodilo tisto, kar ponavadi berete v osladnih romantičnih zgodbah. Nebo se je razprlo, skozi špranjo se je prikobacalo sonce, vmes nekje še dvojna mavrica, in pozdravljalo Rekreaturove tekmovalce, ki so se približevali cilju. KŠK fantje so v cilj prispeli s časom 1 ure in 7 minut, dekleta smo ciljno črto prevozila po 1 uri 17 minutah, najbolj povprečni so se nahajali nekje vmes med nami – z 1 uro 14 minutami in 7 sekundami. Tako bomo jutri punce štartale sedme po vrsti, fantje pa so pristali na sedemnajsti štartni poziciji.

Umazane podrobnosti s spoznavnega večera pa naslednjič …

Za statistične fetišiste:

trasa: Izola – Koper – Gažon – Izola
prevoženih kilometrov: 22,7 km (+16km)
čas KŠK fantje: 1h7min
čas KŠK bejbe: 1h17min
občutki: mokri!

fotke: klik

KŠK bejbe

Ohlapni študentski urniki, posledica poletne odsotnosti sedenja za študijsko literaturo, in ohlapna telesa, posledice posvem istega početja, so šest aktivnih študentk odposlale na misijo iskanja ultimativne rešitve. Odgovor se je izpisal v obliki ustanovitve Kolesarske sekcije KŠK, ki je dekleta posedel na kolesarske sedeže in jih celo poletje gnal po okoliških gričih, gorenjskih gozdovih in vinorodnem dolenjskem hribovju. Idilični razgledi, postavni sokolesarji in ojačane nožne mišice so jih tako prevzeli, da so se odločile za maratonsko manifestacijo svojega kolesarskega entuziazma v obliki prijave na Rekreatur.

V najmlajši, najbolj ženski in – kot se šušlja med moškimi udeleženci maratona – najlepši ekipi tako brca, sopiha in se poti šest zagrizenih športnic in vestnih študentk, ki vsaka s svojim živahnim karakternim profilom poskrbi, da v ženski družbi nikoli ne zmanjka smeha, tem za pogovore in neizogibne energije.

Ko se sokolesarke pogreznejo v zimsko hibernacijo, neumorna vodja ekipe Neža Lužan intenzivno poskakuje na parketu aerobičnih telovadnic. Dokler svojih glasilk ne prične obremenjevati z dretjem v inštruktorski mikrofon, jih vztrajno trenira s stalnim govorjenjem in živahnim smehom, ki – zahvaljujoč neusahljivemu viru njene športne energije – ne potihneta niti v najbolj strmih klancih.

Navdušena inštruktorica aerobike Maja Ilc svoja aerobična znanja redno pretvarja v aktivne plesne gibe na obveznih žurih, kjer jo zavidljiva fizična kondicija na plesišču zadržuje vse do jutra. Ko ne pleše, pridno študira, skrbi za razvajanje ostalih članic z organizacijo morskih počitnic in sproščujočih večerov ob šiši ter vzdržuje dobre odnose z moškim delom spremljevalne ekipe.

Jasna Simović, najbolj vestna udeleženka rednih nedeljskih treningov, kondicijo nabira s prenašanjem obteženih natakarskih pladnjev in tovorjenjem težkih komunikoloških knjig. Obljublja, da bo svoja marketinška znanja vnovčila pri iskanju sponzorjev za prihodnje leto, do takrat pa bo pokroviteljsko vrzel zapolnila s pozitivno energijo in pridnim vrtenjem kolesarskih pedal.

Ela Omersa je pogosto stigmatizirana zaradi odstopajočega študija, saj z razliko od ostalih KŠK bejb ne paradira po marmornatih hodnikih FDV-ja, temveč vztrajno tabori v knjižnici Pravne fakultete. Poleg piflanja zakonikov najpametnejša članica v prostem času preizkuša svojo gibčnost na pilatesu, nakupuje estetsko kolesarsko opremo in nonšalantno bojkotira sodelovanje na ekipni spletni strani.

Mojca Jagodic ima hribe že v krvi, saj je večino svojega življenja preživela visoko nad gozdno mejo. Čeprav je njeno edino povezavo s civilizacijo dolgo predstavljal računalnik, je svojo novo komunikacijsko vez z dolino našla v kolesu. Poleg kamikaznih spustov v prostem času opravlja nekaj deset novinarskih služb, prakticira bizaren življenjski bioritem in se ljubiteljsko zaletava z avtomobili.

Pina Sadar ni na koncu zgolj v opisnem tekstu, temveč najpogosteje tudi v kolesarski koloni. Poleg izmučujočega sledenja sokolesarkam tekmuje z Mojco v številu avtomobilskih nesreč in novinarskih služb. Njen “nežen” glas preplavlja slovenske domove preko radijskih kanalov, diplomatske zmožnosti pa uveljavlja v delu piarovke. O (ne)kakovosti njenega dela priča dotični predstavitveni tekst.

KŠK fantje

Moški predstavniki kranjske študentske smetane, ki so simpatijo do kolesarjenja združili v ekipi KŠK fantje, so zveneča imena lokalne scene, ki jih na kranjskih ulicah pogosto ustavljajo oboževalke in prosijo za avtogram, za njimi norijo najstnice, prenekatera mati pa si slehernega izmed njih želi za bodočega zeta. Poleg očitnega smisla za humor je v ekipi mogoče najti nekdanjega športnika, neustavljivega rock’n'roll žurerja, bodočega rekorderja v pitju piva na dolge proge in kar dva profesionalna fotografa.

Eden izmed slednjih je Bojan Okorn, srce klubske kolesarske sekcije, gonilni motivator in načrtovalec nedeljskih kolesarskih izletov. Študent mehatronike na Tehniškem šolskem centru Kranj je nekdaj pobiral priznanja na šahovskih tekmovanjih, danes pa svoj talent razkazuje na mednarodnih fotografskih natečajih.

Fotografske vtise rad beleži tudi Tadej Slemc, sicer absolvent računalništva in informatike na Univerzi v Ljubljani. Zapiflani alter ego, ki dneve in noči preždi za računalnikom, rešuje z zdravim duhom v zdravem telesu: hribolazi, smuča in drvi po sankališčih.

Najmlajši član ekipe Andraž Šiler, bodoči generalni sekretar NATA, je študent obramboslovja na Fakulteti za družbene vede. Neizprosen borec za študentske pravice, ki najraje sestankuje ob polnem kozarcu, pa je tudi velik športni navdušenec in navijač.

Surovi zvoki kitarskih rifov so opojna substanca Jožeta Bizovičarja, organizatorja prireditev, vodnega košarkarja, občasnega natakarja in nasploh multifunkcionalnega Kranjčana. Zagrizen rocker po duši poleg obračanja pedal na kolesu rad plava, teče, hribolazi in igra košarko.

Nekdanji up smučarskih skokov Peter Štefančič je edini izmed peterice, ki si kruh služi s športom. Kadar ni strog profesor športne vzgoje, uživa v kolesarjenju ali hrabro deska med morskimi valovi.

Spremljevalna ekipa

Vsak kolesar, ki je že kdajkoli okusil znoj ultramaratonskih etap, se zaveda, da je spremljevalna ekipa pri takšnih podvigih izrednega pomena. Tako za odličnim počutjem KŠK fantov in super izgledom KŠK bejb stojita dva bodrilna stebra spremljevalne ekipe, Špela Marn in Samo Bešlagič.

Študentka arhitekture in študent elektrotehnike sta v skladu s celostno podobo KŠK ekip tudi zelo športna: Samo zdrav duh dokazuje z metanjem na koš, Špela pa je celo nekdanja atletinja. Šušlja pa se, da naj bi pod krinko Špela včasih smuknila tudi na kolo.

Špela bo poleg blagajničarskih poslov in navigacije opravljala še vlogo maserke - s svojimi magičnimi prsti bo sproščala razbolele ude kolesarjev. Samo bo v vlogi dežurnega fotografa in šoferja rdeče rakete skrbel za vsa tehnična (p)opravila na poti – je namreč tudi glavni vezist in uradni mehanik KŠK-jeve kolesarske enajsterice.

Tekst: Pina in Mojca

Tokrat z nami žal ni bilo Mojce, ki bi namesto mene napisala poročilo

Danes zjutraj sem popolnoma zatajil, misleč, ko sem videl nebo zastrto z oblaki, da nihče od naših kolesarjev ne bo za turo. Vendar sem se prekleto uštel, in kar sram me je, obenem pa sem zelo ponosen na vas, da ste bolj zagnani od mene!

Tako smo našo odpravo začeli ob 8:30 izpred našega standardnega zbirnega mesta TŠC Kranj, v sestavi: Ela, Jasna, Neža, Pina, Andraž in moja malenkost. Pot nas je, kot že neštetokrat do sedaj, vodila do Črnivca, kjer so nas obsijali prvi sončni žarki (kar bi lahko pripisali bližini Brezij). Pot smo brez problema nadaljevali mimo Jesenic, ki se vlečejo kar 5km, do Mojstrane. Tam smo zavili na dokaj na novo urejeno kolesarsko pot, ki vodi po nekdanji trasi železniških tirov, in nas je pripeljala vse do Kranjske Gore. Prvih nekaj kilometrov je kolesarska steza makadamska, kasneje pa lepo asfaltirana in označena s talnimi sredinskimi črtami. Bolj smo se približevali Kranjski Gori, več ljudi smo srečavali na tej poti.

Urejena kolesarska steza:

Polna kolesarska pot:

Še 5 km nas je ločilo in že smo bili na Zelencih, kjer smo se povzpeli na razgledno točko in se na hitro okrepčali s prigrizki. Tu sta nam Pina in Neža demonstrirali “pozdrav soncu”.

Pozdrav soncu:

Sledila je pot nazaj v Kranjsko Goro, kjer smo ob pol enih popoldan zaman iskali odprto trgovino (jebeš pa tak turizem!), zato smo potešitev v obliki sendvičev našli na bencinski pumpi. Kot se za vsako našo turo spodobi, tudi na tej nismo pozabili na malo daljši počitek, ki smo ga tokrat izvedli v gostišču za kolesarje v Kranjski Gori. To je prijetna zelenica, posejana s klopcami, stoli, igrali, stajo za koze in šankom. Zelo fina stvar!

Ponovno smo zajahali svoje jeklene konjičke in jo mahnili nazaj proti domu. Ker pa nismo od muh, smo se do doma vrnili prek prelepega vzpona med Begunjami in Tržičem.

Na svoji poti, pa smo v Kranjski Gori srečali celo ministra za zdravje g. Bručana, ki jo je mahal proti Vršiču, kasneje pa še humorista Tofa, ki jo je sopihal proti Ratečam.

Priložen graf ni čisto verodostojen, manjka mu 8km, ki sem jih zatajil, ko sem po odhodu iz Kranjske Gore proti Mojstrani, prepozno pritisnil tipko START.

Končni obračun: 135km / 6:15h

Fotke: klik

Takole, fotke so še sveže z Jakovega digitalca.

Vsi člani sekcije oz. odprave na Rekreatur ga dobite v torek na sestanku, ostalim je pa (zaenkrat) lahko žal, da niste zraven

O kolesarskem pohodu iz Kranjske Gore prek Vršiča na Mangart

Nategovanje
Učiti bi se moral. Sicer sem to načrtoval že od ponedeljka dalje, ampak glede na mojo (ne)organiziranost si rok postavim vedno nekaj dni prej. Nekako gre za to, da nateguješ samega sebe. Situacija je dokaj podobna tisti na kolesu. Vožnja v klanec, pogleduješ na obcestne table ali števec in računaš razdaljo do konca vzpona, noge pečejo oziroma komaj še veš, ali jih sploh še čutiš. Rečeš si: »Madona, se dobr’ počut’m!« Nategovanje, ki vsaj pri meni vedno deluje.

Dresi za KŠK za kolo so NAREJENI !!!!
Če začnem na koncu: četrtek, 16. avgust, ura približno 20.43. Odprava je zbrana pred našim rdečim kombijem na parkirišču med Manano in občino. Mimogrede, ste opazili, da je slednja v fazi pleskanja? Hitim na rojstni dan, ki se začne ob … 20.00. Poslovim se od sotrpinov, Bojan še hitro izusti: »Boš o tem danes malo napisal.« Pravzaprav ne vem, ali je na koncu pika ali vprašaj. Mudi se mi, v naglici potrdim, se dokončno poslovim in s kolesom oddivjam proti Čirčam. Ob vožnji v temi pomislim na znanca, ki je zadnjič fasal 83 EUR kazni za vožnjo brez luči. Policaji, če bi se po današnjem dnevu spravili name … Odločen sem, da vam pobegnem!
Petek si seveda vzamem za počitek in dolg spanec, zbudi me draga mami, ki malo čez 13. uro pride v sobo. Dobro uro kasneje dobim mail, ki se glasi: Dresi za KŠK za kolo so NAREJENI !!!!
Jeeee! Vesel, obenem pa malo razočaran, ker niso bili narejeni kakšen dan prej, da bi se z njimi lahko pokazali na našem četrtkovem izletu. Odhitim jih iskat, vse približno štima. Bojana s smsjem poizkusim malo zrajcati, a zmaga on. Razloga sta dva:

1. v Gorjancu uživa ob kruhkih!
2. Povpraša me, kaj je s tole zadevo, ki jo pišem sedaj in naj bi mu jo do danes poslal, kot sem mu obljubil (Bojan, slaba vest me je premagala).

Kvaziblogič
Sprva se še nateg…, da vendarle moram začeti z učenjem, a bom, kot kaže, petkov večer preživel ob pisanju tega (karkoli to že je). Kdor postaja nestrpen, bo moral še malo počakati. Moram razčistiti še eno stvar. Kolikor mi je znano, večina članov kolesarske sekcije (če že ne vsi) bloga. Sam tega ne počnem, tudi tega izdelka ne smatram kot blog. Recimo temu kvaziblogič – nekakšen skupek misli (ne morem reči, da na papirju), ki se mi v povezavi z včerajšnjim izletom porajajo v glavi. Kronološko. Ni nobenih pravil, kar mi je všeč. Imam še nekaj dni, potem pa je že Zapik na vrsti. Če pa se že poizkusim v bloganju, se bom najprej posvetoval z veščo Jagodičevo Mojco, da me seznani s skrivnostmi oz. zakonitostmi tovrstnega posla.

Fotografija
Evo, kdor čaka, dočaka. »Kolesarski oddih na Dolenjskem« se glasi naslov enega izmed zadnjih blogov na strani kolesarske sekcije KŠK. No, naša tura ni bila ravno oddih, ne bi je pa smatral za kdo ve kako ekstremno težavno. Sam sem bil na tem 2084 m visokem vrhu včeraj že četrtič. Seveda, s kolesom. »Zakaj Mangart?« sem se vprašal včeraj. Točnega odgovora niti ne vem. Vse se je začelo pred tremi leti, ko sem Damirju Pajntarju – Brziju predlagal, da bi rad s kolesom tja gor. Nekje sem videl fotografijo in to je bilo zame dovolj. Isto sva ponovila predlani, obakrat nama je uspelo najti še enega navdušenca oz. navdušenko. The more the merrier. Lani pa sva turo še nadgradila. Načrt za letos je bil enak: z avtom do Kranjske Gore, nato pa najprej na Vršič (1611 m. n. m.) in naprej na Mangart.

Priprave
Še kakšen teden pred »dnevom M« je kazalo, da v kombiju ne bo dovolj prostora za vse, na koncu se nas je vendarle zbralo pet: Bojan, Tadej, Pero, Brzi in jaz. Z Brzijem, Tadejem in Bojanom se v ponedeljek dobimo na sestanku. Brzi gre samo na Mangart, Bojana mika tudi Vršič. Tadej še ni povsem odločen, a ga skrbi, da bi mu Vršič vzel preveč moči. Pero po telefonu v trenutku izstreli: »Samo Mangart.« V sredo zvečer se z Bojanom in Brzijem dobimo pri kombiju. Bojan se trudi z zategovanjem sedežev, kar mu uspeva le na pol. Dva navoja povzročata težave, tako da je druga vrsta malo »razrahljana«. Bog ne daj, da bi se zaleteli. Da vas ne bom preveč prestrašil – na Rekreaturu bo kombi kot nov. ☺ Joco, hvala, ker si si vzel nekaj časa, s čimer si ga kar nekaj privarčeval nam! Z Bojanom koles ne upava pustiti čez noč v kombiju, zato naši dvokolesniki preživijo noč v njegovi kleti.

(več …)

… je bila danes kriva za neizvedbo načrtovanega nedeljskega izleta v Zelence. KŠK Bejbe in eden izdajalec iz moške ekipe so odpovedi nasprotovale in se zato na svojo roko odpravile proti Lubniku. Kako jim je šlo je moč prebrati na njihovem BLOGu. Preostanek ekipe (nas dva z Bojanom) pa si je po kosilu vzel dveurno pavzico, da se hrana malce poleže, nato pa je odbicikliral Škofji Loki naproti. Malce izmikanja dežnim kapljicam in že sva bila tam - nato sva se spustila v Poljansko dolino do Poljan (v Poljanski dolini … *doch*) od koder sva začela 6 (z besedo: šest) kilometrski vzpon na Stari Vrh.

Se še spomnite dežnih kapljic? Ne, vreme ga nama sicer ni zagodlo, ampak kot sem kasneje dojel, so se prejšne kapljice nabrale nekje v čeladi in tekom vzpona precej ogrete in osoljene odtekale preko čela na tla Čudno - zapiši si za drugič: kupi dežno prevleko za čelado!

In sva gonila … 500 višinskih metrov kasneje (skoraj naravnost navzgor) ena pavzica za slikanje, nato pa en dokaj neprijeten spust do Praprotnega - neprijeten predvsem zaradi razpokanega ter mokrega asfalta - če ostre ovinke zanemarimo.

Hja .. kaj pa sedaj … a sva al nisva! SVA! Greva nazaj proti Kranju … ampak ker si hočeva kilometrsko okrajšati pot, na glavni cesti zavijeva proti Železnikom ter se po nekaj kilometrčkih odcepiva proti Čepuljam. Žeja! Še dobro, da imamo Slovenci neki čudno navado, da hočemo svoje bivše bližnje imeti pokopane nekje čimbližje svojemu domu (ali pa je to le posledica vse dražjega prevoza?) … to pomeni, da ima skoraj vsaka vas svoje pokopališče … in vsako pokopališče pipo s pitno vodo. Jap … pokopališč več kot gostiln … no, vsaj do vode prideš

Še nekih 5 kilometrov klanca, z vmesnim makedamom in prispeva na vrh Čepulj.

Sledi še (tokrat prijetnejši) vratolomni (glede na izmerjeno hitrost) spust v dolino, obvezno pivce … in vožnja domov. Izkupiček? 60km (zame še +12), 930 višinskih metrov ter za 3.8€ lažja denarnica. Ostalo pa na grafu.

Ampak danes jih na srečo ni imel, saj bi bil naš nedeljski tour de Bohinj uničen, za osvežilno prho v Bohinjskem jezeru pa bi bila prikrajšana tudi tropa turških upov vaterpola. Prehitevam, vem. Raje uberimo kronološki red dogajanja.

Pravijo, da je rana ura zlata ura, s čimer pa se člani kolesarske sekcije globoko in široko ne strinjamo, saj je rana ura prej kot zlata mrzla ura. In to zelo! Ob osmih smo se torej zimsko oborožene jutranje ptice kolesarske sekcije (Bojan, Jasna, Andraž, Pina in prvoosebna pripovedovalka - Mojca) znašli na rednem zbirališču (kje je to? glej prejšnje poste) in odbrcali po že v-miže-jo-znam-prevozit poti proti Besnici. Začetna ravan se tam kmalu začne hinavsko dvigovati, potem pa stopnjuje vse do ovinka za Dražgoše (pravzaprav se stopnjuje še naprej, ampak tu smo mi zavili levo). “Sam še tale klanček,” smo se lažno bodrili vse dokler nismo pred seboj končno ugledali Dražgoše, ki so v treh gručah razmetane po prisojni strani Dražgoške gore. Spust mimo spomenika padlim borcem in ponovno smo zagrizli v klanec.

Iz asfaltne podlage smo predrzno zavili na tresljajoči makadam in se vztrajno začeli vzpenjati v gozdnato osrčje zakrasele alpske planote Jelovice. V senci dreves so nam družbo delale samomorilske veverice (pravzaprav le ena) in izpušni plini mimovozeče pločevine. Po lovljenju sape smo se prikobacali čez Rovtarico in Nemški Rovt, nato pa nadmorsko višino okoli 1080 metrov v (včasih tudi) kamikaze tehniki (denimo, če se je za ovinkom znašel kakšen nepredviden avto) zmanjšali na 512 m nadmorske višine. Celi in živi smo prispeli v največje naselje na območju Bohinja - Bohinjsko Bistrico. Navdušeni nad pravljično idilo Bohinjske doline smo se odtod ponovno po asfaltni podlagi nezadržno bližali naši ciljni osvežitvi - Bohinjskemu jezeru.

Naravni raj, ki kolesarja obdaja, ko se vozi skozi bohinjske vasice, svojo nedolžnost izgubi pri jezeru, kjer se tare turizma. Za bolj zahtevne skok s padalom, nekateri se pa zadovoljimo že s skokom v vodo. Po vzoru vaterpolske reprezentance turških klonirancev (resno, podobni so si bili kot jajce jajcu) smo namreč tudi mi z gonilnimi udi zabredli v največje slovensko stalno jezero, po osvežitvi pa okrepčali z energijskimi prigrizki. Nič ilegalnega, prisežem.

Včasih je čas naš gospodar, zato smo še pred načrtovanim odhodom pospravili šila in kopita (beri: kolesa in brisače), se ponovno zakamuflirali v profesionalne kolesarje in jo skozi Staro Fužino mahnili v Srednjo vas. In ker smo ravno ujeli pravi ritem, se tam nismo nič ustavljali, pač pa krenili dlje v Bohinjsko Češnjico, skozi Jereko v Bitnje in Nemenj, se ponovno spustili in ne-še-tako-kmalu-kot-se-zdi-tole-zapisano poslovili od Bohinja in pristali pri Blejskem jezeru.

Zavoljo valeče množice smo žrtvovali še eno kopanje v jezeru (no, v načrtu tule ni bilo kopanja sploh) in se iz blejske norije napotili proti Lescam in naprej proti Radovljici. Razočarani, ker tam nismo našli nobene javne pitne vode ali WC-ja, smo dehidrirani in s polnim mehurjem odpeketali v Podvin, nato pa iz Črnivca odbiciklirali v Podnart. Še zadnje atome moči smo shranjevali za klanec pred Podbrezjami, od tu pa skozi Bistrico z občasnim spremstvom španskih kolesarjev švignili v Naklo. Utrujene noge je v daljavi pozdravljal domači Kranj, števec pa beležil zadnje metre …

Izkupiček: 110,4 km/6h

Tudi fotke so v studiu Okorn že razvil. Tukaj.

Dopustniško spočite ude smo v sredo ponovno zavihteli na naša priljubljena prevozna sredstva (kolesa, kakopak) in se odpravili na popoldansko odkrivanje lepot Gorenjske. Izpred redne zbirne točke pred TŠC Kranj, od koder lahko redno opazujemo napredek gradnje kranjske ledene dvorane, smo ob 17h v štiričlanski postavi (Bojan, Tadej, Jasna in Mojca) odbiciklirali v Naklo, po lažji zadnjični masaži kar padli v Podbrezje, nato pa s polno brzino odpedalirali do Krope. Naša kulturna zanimanja smo postavili na stranski tir in se namesto v kovaški muzej raje odpravili na Jamnik, ki se je bohotil nad nami. Srednje zahteven vzpon na 834 metrov nadmorske višine je priljubljena trasa kolesarjev, očitno pa malo manj kolesark, saj sva bili z Jasno po pričevanju člana kolesarske sekcije označeni za ogroženo vrsto tod okoli.

“Balkon nad Gorenjsko”, kakršno ime se je prijelo razgledišča na Jamniku, ponuja izjemen razgled po osrednji gorenjski ravnici, ki jo obdaja Storžič in njegovo pogorje. Da bi nas čustva ne prevzela preveč, smo se po kratkem polnjenju baterij raje zaveli v vetrovke in krenili naprej. Na poti do Dražgoš so našo pozornost ujele koze. Tokrat ne tiste na dveh nogah, ampak prisrčne živali s srpastimi rogovi ter štirimi nogami.

Nekaj, brrrrrrrr, mrzlega spusta navzdol in spet smo grizli v klanec vse do Dražgoš, ki očesne senzorje ljubkuje s čudovitim razgledom po škofjeloškem hribovju. Do Železnikov, kamor se je nadaljevalo kolesarsko popotovanje, smo se razdelili v dve skupini: ženski del ekipe je ob cestni downhill varianti stiskal zavore, moški del pa je hrabro drvel po adrenalinskih serpentinah v dolino.

V naglem spustu smo si nabrali dovolj energije za brcanje po Selški dolini, iz sanjarjenja v gozdnato-travnati idili pa se kaj kmalu predramili v Škofji Loki. Ob železniški progi, ki je pravcati raj za večerne rekreativce (kolesarje in rolerje), smo nabirali še zadnje kilometre do rodnega Kranja, po 64 kilometrih, treh urah in pol ter dodobra razgibanih nožnih sklepih pa naš popoldanski izlet tudi zmagoslavno zaključili.*

Drugi vtisi na: klik

*Skorajda. Nekateri smo se morali priplaziti še v krvavški objem. In padla je stotka, juhej!

Kljub temu, da je minilo že kar nekaj časa od zadnjega podviga kolesarske sekcije, njihovi vdani člani ne počivamo. Vsaj z mislijo o Rekreaturu ne. Na rednih ponedeljkovih sestankih analiziramo treninge, sestavljamo jedilnike, člane nenapovedano dopinško kontroliramo, deklamiramo priročnike za kolesarje, se pogovarjamo o težavah, ki nas pestijo … khm, pardon, tole bo najbrž iz kakšne druge zgodbe (ali skupine za samopomoč).

Poskusimo znova. Zares se je naša sekcija na prvi uradni seji sestala včeraj, prisotnost je bila - izvzemši tiste, ki namakajo svoje nožice v paških morskih globinah ali se (nešportno!) utapljajo v alkoholu - skorajda popolna. Temu primeren je bil tudi dnevno-nočni red, ki smo ga skovali v debelih dveh urah sestankovanja. In čeprav bi vam radi izdali, kako lepe za považnat drese imamo, kje bomo nabirali lepotni spanec med maratonskim bicikliranjem in kakšna je naša matematična formula za osvojitev oranžne majice Rekreatura, vam tega žal še ne moremo.

Lahko pa povemo le, da so bili piva, cockte in kave nadvse okusni.

V naslednji epizodi: ali bo potrjen zapisnik 1. seje, ali bo udeležba 2. seje 100-odstotna in ali bo natakarica dobila napitnino.